Verjamem, da se večina voznikov na poročila in opise prometnih nesreč odzove čisto preprosto; na primer: ‘Meni se to ne more zgoditi.’ ali pa ‘Kaj takega lahko naredi samo nesposobnež za volanom.’ A verjemite, mogoče je prav vse.
Medtem ko pišem tole, moram malce praznoverno potrkati na les: na cesti nisem imel nesreče že kakih deset let, morda celo več. Takole človek zelo hitro pozabi (in tisti, ki nesreče niso imeli še nikoli, tega pač nikoli ne izvedo), kako malo je treba, da gredo stvari po zlu.
Še na dirkališčih, kamor sem se občasno podal z dirkalnim avtomobilom, se mi nikoli ni zgodilo, da bi bil v lastnem avtu le potnik, ki čaka na ‘trd pristanek’. Vsa zvita pločevina je bila rezultat boja oziroma dvoboja s preostalimi na stezi, za vse napake in vrtenja sem vedel (in tudi v sedanjih, bolj drifterskih časih vem), kje in kako se bodo končali. Ni bilo vprašanje, ali bo bolelo, temveč kolikšno izgubo časa (ali samozavesti) bom utrpel. Vse do preteklega konca tedna.
Naj takoj pojasnim: kolegov BMW (Tom, upam, da mi še kdaj posodiš kak avto za krog ali dva) ni utrpel hujših poškodb, le nekaj kvadratnih centimetrov pločevine je bilo rahlo zvitih (bale sena so na srečo dokaj mehke). Bolj je trpel moj ego, predvsem pa moj bioritem, saj sem se polovico noči premetaval po postelji in razmišljal, kaj hudiča sem storil, da sem postal potnik za volanom.
Isti ovinek popolnoma ledene steze Lungauring v Avstriji, kamor smo si skočili ogledat tečaj driftanja na snegu (in se šli malo zabavat), sem odpeljal že nekajkrat, ježevke so držale dobro, edina težava je bila z daljšim bočnim drsenjem po ravnini povezati ta ovinek z naslednjim. Pretiran optimizem, neravna steza in nenavajenost na avto so v tretjem poskusu seveda naredili svoje in tisti hip, ko je zadek sunkovito (preveč) zdrsnil, mi je bilo jasno, da se ne bo izšlo. Za to mi je bilo vseeno, bolj pa me je zmotilo, da sem trenutek zatem ugotovil, da mi predvsem (in dosti bolj zaskrbljujoče) ni jasno, kje in kako se bo končalo. Smer bočnega drsenja je namreč kazala skozi ograjo in v precej globok jarek, kar mi ni bilo preveč všeč. In vsa moja telovadba z volanom, stopalkami in tudi ročno zavoro tokrat ni zalegla ? hitrost in led, kombinirana z vztrajnostjo avtomobila, sta naredila svoje. Avto pa je kar bočno drsel in drsel in drsel . . Vse do (na srečo mimo jarka) bale sena . .
Vse skupaj pravzaprav niti ne bi bilo vredno omembe, če ne bi tako jasno kazalo, kako tanka in predvsem nepričakovana je lahko meja med ‘gre in ne gre’ in kako malo lahko včasih ob prestopu takšne meje stori (tudi izkušen) voznik. Na dirkališču je to pravzaprav nepomembno in kvečjemu nadležno, na cesti pa je lahko smrtonosno. Najvarneje se je peljati daleč stran od meje ‘gre ali ne gre’ ? takrat je namreč vseeno, ali ste dober ali slab voznik, zbrani ali zaspani, izkušeni ali ne . .
Dušan Lukič, odgovorni urednik