Ne bom napisal kje, ne bom napisal zakaj, ne bom napisal s kom, a pred kratkim se mi je zgodilo, da sem nekaj sto kilometrov preživel na sovozniškem sedežu avta, ki ga je vozil povprečnež.
Povprečnež, zelo povprečen voznik, skorajda bi zapisal slab. Ni se znašel, ko je bilo malo prostora, v ovinkih ga je bila cesta (kljub počasnosti) polna, edino, kar je bilo na koncu pozitivnega, je bila nizka poraba. Enoprostorec, dizel, na ovinkastih in precej gorske sorte cestah, – in poraba je bila pod sedem litrov. Kako? Zakaj?
Povsem preprosto. Če se ob omejitvi (recimo) 100 kilometrov na uro skozi ovinke peljete (zelo varnih) 60, me to ne moti. Zmoti pa me, ko takšen voznik kljub 100, 200, 500 metrom ravnine po ovinku ne pospeši na normalno hitrost, takšno, kot je omejitev, temveč ves čas pelje 60, morda 70 kilometrov na uro. Za njim kolona, njemu pa je vseeno. Vseeno za to, da se sopotnikom mudi, da žre živce tistim za sabo . .
Razumel bi, če bi tako vozil, ker bi varčeval z gorivom. Pa ni, ker avto ni bil njegov in goriva ni plačeval sam. Ne, tako je vozil, ker drugače ne zna. Nizka poraba je le stranski produkt. In najhuje je, ko jo potem tak voznik naključno opazi (o tem, zakaj naključno, v naslednjem odstavku) in vsemu svetu (ali pa vsaj vsem okoli sebe, ki jih utegne zamoriti) dokazuje, kako nizko porabo ima njegov dizel.
Zakaj naključno? Če sodim po ‘svojem’ vozniku tudi zato, ker to, da zna potovalni računalnik pokazati povprečno porabo, opazi le, če mu kdo pokaže. In če se vam zdi, da je potovalni računalnik prezapleten, naj vam namignem, da ‘moj voznik’ ni znal voziti vzvratno z gledanjem v zunanja ogledala (in se je zato v gneči kar nekajkrat zataknil), ni imel niti približnega občutka, kako širok avto vozi (ne plus ali minus deset centimetrov, še na pol metra natančno ni znal oceniti), in najbolj zabavno je bilo, da čeprav je imel avto pomoč pri parkiranju - saj veste, tisto piskanje - tega sploh ni opazil (in je zato tu ali tam, kjer ne bi bilo treba, pustil meter prostora ali pa se naslonil na kak avto). Dodajmo k temu vožnjo z rokama na vrhu volana (kot kak hrček), nekoordiniranost, ko se je bilo treba odzvati na navodila z navigacije (ki smo mu jo nastavljali drugi, saj se sam na njej ni niti malo znašel) ali od zunaj (policisti in podobno), potem vam je lahko jasno, da je bilo vse skupaj naporno - predvsem za sopotnike.
In če se vam zdi, da gre za pretiran, osamljen primer, se ozrite na soudeležence v prometu. In začnite prepoznavati zgoraj naštete simptome. Ugotovili boste, da sem opisal povprečnega slovenskega voznika. To pa že meji na grozljivo . .
P. S.: Voznik, ki sem ga opisal, ni izmišljen, predvsem pa ni Slovenec. Je državljan (in ta živi in vozi) ene od držav, na katere pri nas gledamo kot na prometni vzor . .
Kazalo 11. številke Avto magazina.
Dušan Lukič, odgovorni urednik
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol