No, dobro, če bi trdil, da sem pričakoval, da se bo v katerikoli slovenski reviji pojavil zapis, kakršna je bila kolumna Eme Kurent v prejšnji številki revije Lady, bi se zlagal. Če sem racionalno sposoben razumeti, da se najdejo ljudje (ki niso invalidi, seveda), ki nimajo toliko kulture in spoštovanja vrednot, da brez pomisleka parkirajo na invalidska parkirna mesta, si res nisem predstavljal, da bi se med njimi našel kdo, ki bi to tako javno izrazil.
Seveda je sledil vihar na družbenih omrežjih in kljub temu, sicer nimam navade brati komentarjev pod bedastimi objavami (Kurentova je namreč nato isti temi in na enako neumen način namenila še dve objavi na Facebooku), sem se tokrat prebil skozi nekaj sto komentarjev. Natančneje: bilo jih je čez 500, ko sem končal, in po tem se jih je do pisanja tega uvodnika nabralo še enkrat toliko. Zanimalo me je, koliko bo takšnih, ki si bodo avtorico upali podpreti. Pričakovano je bilo takšnih, ki seveda niso nič boljši od nje, malo. Na oko bi rekel, da precej manjši odstotek, kot je odstotek tistih, ki tudi sami mirno nelegalno parkirajo na invalidska parkirna mesta.
In medtem ko je večina komentatorjev odreagirala pravilno in avtorico zapisa umestila tja, kamor sodi (o njeni inteligenci priča tudi dejstvo, da je bila nad tem, sodeč po zapisu na Facebooku, precej začudena), je bolj žalostno to, da so zgodbo mirno prezrli skoraj vsi dnevni mediji pri nas. In še tisti, ki je niso, se očitno bojijo zapisati, kar je ob kolumni pomislil vsak normalen bralec: nekatere stvari so v družbi absolutno nesprejemljive. In takšno parkiranje je med njimi - in vsakršna nadaljnja debata na to temo je pač odveč, zagovorniki tovrstnega početja pa v kulturno, socialno družbo pač ne sodijo.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja