En konec tedna in dobili smo prvaka v obeh najpomembnejših dirkaških zvrsteh na planetu. In v obeh primerih so bili najzanimivejši prav zadnji metri.
Scenarija sta bila, kot bi ju napisali v Hollywoodu: Hamiltonu gre v zadnjih metrih na roko dejstvo, da so se pri Toyoti odločili in Glocka pustili na gumah za suho stezo (mimogrede: ne le POP-ov Miran, tudi kopica drugih komentatorjev je povsem nerazumljivo in neprofesionalno pozabila spremljati, kaj se dogaja pred Hamiltonom, in tulila o naslovih prvaka za Masso), na Japonskem Loeb na predzadnji HP po vrtenju pri veliki hitrosti skoraj odstopi.
Odlična konca sezone, skratka (no ja, čaka nas še en reli za SP v Veliki Britaniji), ki sta še odličneje zamaskirala vse neumnosti, ki so se dogajale med sezono. Pri McLarnu, recimo, še vedno ne vedo, kaj je taktika, in celo na zadnji dirki so se na vse pretege trudili, da bi Hamiltonu onemogočili osvojitev naslova prvaka. Drugače si njihovega ravnanja ob prvih postankih v boksih ni mogoče razlagati. Da o tem, da FIA na dirko za člane žirije (ki nato odloča o usodi dirkačev) še vedno pošilja ljudi, ki v življenju niso sedeli v dirkalnem avtu in prihajajo iz držav, kjer avtomobilizem, kaj šele dirkanje, komajda obstajajo, niti ne govorimo.
Posledica so neumnosti, recimo kazen za Hamiltona v Spaju in kup drugih sankcij (tudi za Hamiltona, da me kdo ne obtoži navijaštva), ki se niso zgodile kljub jasnim in nevarnim kršitvam pravilnika.
V reliju ni veliko bolje: FIA se očitno trudi, da bi WRC uničila na račun nezanimivega (tako po avtomobilih kot po TV pokritosti) IRC, ob tem pa ji je očitno vseeno tako za gledalce kot za proizvajalce. Če k temu dodamo še cvetke, kot je možnost uvedbe enotnega motorja v F1, je jasno, da na pariškem trgu Concorde močno primanjkuje inteligence . .
Na srečo je sezona prinesla tudi nekaj biserov. Med njimi sta Sebastian Vettel, ki bo, če bo njegov menedžer svoje delo opravil, kot se spodobi, v dveh ali treh letih svetovni prvak, pa Latvala, ki je dokazal, da se mu obeta podobno (kljub seriji napak sredi sezone, ki pa je tako in tako značilna za večino mladih voznikov). A pred tem bo moral najprej premagati Loeba (ali pa dočakati njegovo upokojitev).
In povsem na koncu ne gre pozabiti tistih, ki letos niso imeli sreče. Gigi Galli, Patrick Pivato in še kopica dirkačev v nižjih kategorijah je nastope končala v bolniški postelji (ali še slabše). Dirkanje pač ostaja nevaren šport in v njem glavo na prodaj (s častno izjemo funkcionarjev ob stezi) nosijo le dirkači, zato je toliko bolj sramotno dejstvo, da so tisti, ki odločajo o njihovi usodi – torej usodi tistih, ki skrbijo za priljubljenost in gledanost (s tem pa tudi za zaslužke) športa – osebe, ki jim, kot pravi ljudski pregovor, ne bi v varstvo zaupal niti narisanih ovc . .
Dušan Lukič, odgovorni urednik
Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del