Zadnje čase sem zelo odločno trdil, da smo Slovenci postali precej kulturni, umirjeni vozniki. Da nam povprečje kvarijo samo še divjaki. Da imamo vozniško kulturo na nivoju, ki si ga pred leti nismo mogli niti predstavljati.
Zdaj o tem svojem prepričanju in trditvah že malo dvomim. Ja, v Ljubljani (z izjemo herojev, ki vedno znova ustavljajo sredi križišča) je kar v redu, tudi na bolj ali manj glavnih cestah. Potem pa pridejo na vrsto manjši kraji ...
Zadnje čase opazujem, kako teče promet v (manjšem, a ne majhnem) kraju, kjer živim. Gradbišča po ulicah pomenijo spremenjen prometni režim. Obvozi po ožjih ulicah, na novo speljan enosmerni promet ... Ja, tako pač je, ko v naselju razkopljejo cele ulice, ki so že tako ozke. Drugače ne gre in s tem se je treba ne le sprijazniti, ampak se temu tudi prilagoditi.
Pustimo ob strani, da prometna signalizacija ni urejena pravilno (tudi to je del slovenske folklore), saj tisti, ki jo postavljajo, ne vedo točno, kako bi bilo treba, je pa dovolj jasna, da jo je zlahka upoštevati. Znak za prepoved vožnje je pač znak za prepoved vožnje, omejitev hitrosti je omejitev hitrosti in znak za obvezno smer je znak za obvezno smer. Vse to so stvari, ki bi jih moral ne le poznati, ampak tudi upoštevati vsak voznik ne glede na to, ali ima en dan ali pet desetletij vozniškega staža.
In potem naletiš na voznike, ki mirno vozijo v nasprotno smer po na novo določeni enosmerni ulici. Najprej človek pomisli, da so spregledali znak – a potem ko jim človek znak pokaže, ko jih na kršitve opozorijo policisti ali redarska služba ... njim uspe tudi potem. Pač jih ne briga in vozijo po svoje. Včasih jih izšola kazen (in prej omenjeni so jih izrekli kar precej), včasih še to ne. Enako velja za vožnjo po ozkih ulicah obvoza, kjer je še z omejitvijo zapovedanih 30 kilometrov na uro preveč. Tudi voženj z dvakrat tolikšno hitrostjo ne manjka.
In ker mi lokalni primer ni dal miru, sem si vzel čas in malce opazoval promet še po nekaterih drugih bolj vaških koncih v različnih delih Slovenije oziroma o njem povprašal znance, ki tam živijo. Slika je (očitno) povsod podobna: ker je kontrole malo, tudi ljudje, ki bi jim sicer pripisal bolj kulturno obnašanje, vozijo, kot se jim pač zahoče. In tako bo še naprej, dokler država ne bo znala poskrbeti za tisto, o čemer je v intervjuju govoril tudi šef AVP, Igor Velov: veliko več nadzora ob sicer nižjih kaznih. Vsak dan 30 evrov boli veliko bolj kot nekoč, morda, enkrat na 10 let 300 evrov ...