V divjanju in hlastanju za komaj uresničljivimi, čeravno za javnost in na hitro zelo blago zvenečimi cilji okoljske nevtralnosti do leta 2050 bo verjetno padla še ena tehnologija, ki je bila še pred nekaj leti potrjeno zelena.
Že nekaj časa namreč kup okoljskih organizacij pošteno udriha po tehnologiji priključnega hibrida (PHEV ali plug in hybrid vehice), ki naj bi bil samo pesek v oči množice. In da takšni avtomobili porabijo precej več goriva in v ozračje spustijo precej več CO2 (in drugih strupenih plinov), kot to navajajo proizvajalci.
Kot pri statistiki in še kakšni vedi so rezultati seveda stvar interpretacije in razumevanja. Ampak da bo volk sit in koza cela, poglejmo zadeve z bolj kritičnega zornega kota. Če v en avto stlačiš dva pogonska sistema, je to seveda vedno lahko le kompromis, ki je lahko dober le, dokler ga vsi tako razumejo. Tudi ali predvsem voznik.
Električni pogon in doseg naj bi zadoščala za večino vsakdanjih (urbanih) potreb, motor z notranjim zgorevanjem je zgolj rezerva, pa še takrat pomaga e-motor. In varovalka, če gre kaj narobe ali ko je treba (tu in tam) na daljšo pot. Brez zadreg z javno polnilno infrastrukturo. Dokler je tako, je priključni hibrid zagotovo smiseln, okoljsko zrel, z jasno ekonomijo za lastnika. Ki pravi – vozi (in polni) na (poceni) elektriko, kolikor je to le mogoče. Zakaj bi sicer plačeval več ...
Ampak tudi druga stran ima seveda svoj prav. Kajti če kupiš (ali ti služba kupi) drag priključni hibrid, ki seveda ponuja tudi vznemirljivo sistemsko moč, le zaradi subvencije (kjer pač je) in nižjih obdavčitev (službena vozila), potem v ekonomijo (vožnja z e-pogonom) in okoljsko ozaveščenost seveda ni treba verjeti. In takšna skoraj zloraba seveda prinese s seboj tudi večjo porabo od zgolj klasično gnane konkurence. V ta del se je že pred časom obregnilo nekaj organizacij, zdaj pa tudi EU z novimi okoljskimi cilji naenkrat ni več naklonjena tehnologiji, ki je kot prehodna dolgo veljala za zgleden primer sobivanja obeh pogonov.
Kaj točno bodo rekli zakonodajalci, še ni jasno, zdi pa se, da bo tehnologija morala umreti, še preden bi odmrla po naravni razvojni poti. Veliko bolj smiselno in za industrijo ter uporabnike logično bi bilo, da bi preprosto više postavili mejo baterijskega dosega (podobno kot v Nemčiji) in spremenili razmerje moči v korist e-pogona, dorekli subvencije in pogoje zanje ... Ampak včasih se res zdi, da evropska birokracija preprosto ne vidi ali ne razume cele slike in najbolje razume všečne populistične poteze.
Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del