Zadnjih 14 dni sem se vozil predvsem po cestah naše južne sosede – in letos, še bolj kot prejšnja leta, mi je padla v oči ogromna razlika v obnašanju udeležencev v prometu
Včasih, v časih skupne države, smo vsi vozili približno enako (okej, proti jugu je bilo vedno slabše, a brez velikih odstopanj). Zdaj je prestop naše južne meje lahko dokaz, da smo pri nas na področju prometne varnosti in kulture močno napredovali. In tudi dokaz, da visoke kazni s tem nimajo tako velike povezave, kot bi nam nekateri radi dopovedali.
Ja, v naseljih vsekakor vozimo počasneje in ja, verjamem, da imajo za to velik del zaslug tudi kazni. A razlike so predvsem pri splošnem obnašanju na cesti. Toliko brezobzirne, napadalne ter tudi lahkomiselne vožnje brez uporabe možganov pri nas ne boste našli v desetih letih (severneje in zahodneje od nas pa še manj). Na cestah se običajno ne počutim ogroženega, ne moti me, če so drugi hitrejši (in hitrejši od omejitev). A na Hrvaškem človek hitro dobi občutek, da je velika večina voznikov svo 'prav' (pa če imajo prav ali ne) pripravljena uveljavljati tudi na račun trčenja.
Odstopiti prednost? Nikoli. Stop znak? Kaj je že to (saj imam večji avto in peljem hitreje). Varnostna razdalja? Ne se hecat. Luči, smerniki, varnostni pas? Še policisti ne vedo, kaj je to, in jim tudi na pamet ne pade, da bi zaradi tega koga ustavili. Vse to so v Sloveniji stvari, ki so zelo očitno v izumiranju. Očitno so se ljudje večinoma vendarle navadili, da je pametno preživeti in pustiti preživeti tudi drugim, voziti brez stresa in občutka ogrožanja ali ogroženosti. In zato je še toliko bolj žalostno (ali pa morda tragikomično?), da tisti, ki o prometni politiki odločajo pri nas, še vedno merijo na množice in jih neupravičeno nadlegujejo in strašijo z na splošno višjimi kaznimi.
Množice smo namreč že pripravili do tega, da vozijo normalno. Zdaj se bi bilo treba lotiti tistih, ki močno izstopajo. Ampak za to očitno ni ne pameti ne volje (ali hrabrosti) ...
Dušan Lukič
