Avtomobili so vse pametnejši. Znajo se povezovati z drugimi avtomobili, s strežniki proizvajalcev, najti vremensko napoved ali poiskati restavracijo. In nekateri naj bi znali sami voziti.
Tako vsaj pravijo imena sistemov, ki so vgrajena vanje. Autopilot, ProPilot in podobno. In tu se pojavi težava – naj proizvajalci, ki uporabljajo takšna imena za označevanje asistenčnih sistemov, ki ne znajo voziti sami (ne v pravno-formalnem smislu in ne v resnici), še tako poudarjajo, da v navodilih in še kje piše, da gre le za asistenčne sisteme, bodo vozniki te uporabljali kot sisteme za povsem avtonomno vožnjo. To se dogaja že takrat, ko sistemi niso zavajajoče poimenovani, kaj šele, ko so.
A težava je globlja – popolnoma zgrešeno je že poimenovanje nivoja avtonomnosti vožnje. Avtonomna vožnja nivoja 3? Kaj pa je to? Avtonomna vožnja vsekakor ne. Avtonomna vožnja je lahko samo polno, 100-odstotno avtonomna brez kakršnegakoli posredovanja voznika.
Tisto, čemur zdaj rečemo nivoji avtonomne vožnje od 1 do 4, so v resnici le nivoji delno avtonomne vožnje ali, še bolje, nivoji asistenčnih sistemov. Torej: asistenčni sistemi (ali vsaj delno avtonomna vožnja) nivoja 1 do 4 in nato avtonomna vožnja – gre za nivoje asistenčnih sistemov. Torej: asistenčni sistemi od 1 do 4 in avtonomna vožnja. Ravno tako bi morali proizvajalci prenehati uporabljati komercialna imena za asistenčne sisteme, ki namigujejo na avtonomnost vožnje. Pravzaprav bi bilo najbolje, da bi morala biti v imenu vedno fraza ’asistenčni sistem’.
Ker za to očitno noče oziroma ne zna poskrbeti industrija sama (pa tudi dvomim, da bi nekateri proizvajalci takšno prostovoljno pravilo upoštevali), bi morala za to čim prej poskrbeti država oziroma EU.
Treba se je namreč zavedati, da so ljudje dostikrat leni in karkoli, kar le diši po tem, da jim ni treba vlagati energije v vožnjo, izkoristijo prek vseh meja. Da ne govorimo o tem, da so večinoma tudi dovolj neizobraženi in naivni, da besedam, kot je Autopilot, verjamejo v dobesednem pomenu.