Na podaljšan test smo dobili Aprilio Shiver 900. Slečenka, ki ji je standard Euro4 napihnil pljuča.
Motoristi smo že pred nekaj časa ugotovili, da zloglasna strožja ekološka zakonodaja iz našega sveta ni odnesla prav veliko. Na prvi pogled morda, s cenikov je namreč odpihnilo nekaj ostarelih modelov, v resnici pa sploh ne.
Med tistimi, ki so prišli na delovni pult, se je znašla Aprilia Shiver 750. Motocikel, ki smo ga vsi iz uredništva ohranili v lepem spominu, zdaj nosi oznako 900. In naš urednik Peter je odločil, da nam bo v letošnji sezoni prav ta krajšala čas in lajšala življenje. Z njegovim izborom sem tudi letos (lani je bil za ta namen izbran Moto Guzzi V7 III) zelo zadovoljen.
Ne bom dolgovezil o nizu sprememb in izboljšav. Naj to ostane za test, ki bo objavljen v naši reviji in na tej spletni strani. In zakaj sem zadovoljen?
Prvič
Aprilia Shiver je dimenzijsko verjetno največji naked v tem razredu. Prostora je tudi za nas, nekoliko večje, dovolj. Prav velikost je eden od razlogov, da se v tem motociklističnem segmentu največkrat ne počutim najbolje. Torej, točka.
Drugič
Večja delovna prostornina motorja sicer ne prinaša veliko več moči, je pa navora in s tem povezanega lagodja takrat, ko prostornina 'pljuč' meri okrog enega litra, vedno več in praviloma dovolj. Več je tudi grmenja. In nekako se mi zdi, da so tisti oblikovno nenavadni dušilci v izpušnih loncih tam s posebnim, recimo temu 'italijanskim' namenom. Spet, točka.
Tretjič
Ali sploh veste, kako lahkoten in zabaven motocikel je Shiver? Čeprav ni nič posebnega, je vožnja čisti užitek, kljub temu, da vzmetenje, če od njega zahtevate preveč, pokaže nekaj trme. Sam bi temu prej rekel, da gre za temperament italijanskih lepotic. Nekako v slogu: »Pa daj, ne me buzerirat'.« In ima povsem prav. Če bi rad 'kurbo', si izberi model Tuono, ki zmore in zna več kot marsikateri 'jahač'.
To, da gre za motocikel, s katerim je vožnja vedno zabavna, je pričakovano. Aprilia je to področje vedno obvladovala. In tistim, ki vedo, da si danes kar nekaj nekdanjih Aprilijinih inženirjev služi kruh pri Ducatiju, je jasno, zakaj tudi Ducatiji postajajo čedalje boljši. Točka tretjič.
Četrtič
Tudi če sama po sebi vsaj na prvi pogled ni najbolj prepričljiva, ima tisto nekaj. Kot Italijanke. Naj bo še taka 'lopata', nase bo navlekla neko cunjo ali kič, ki bo pritegnil pogled in si jo boste ogledali dvakrat. Konkretno: brezhibno zvarjen cevni okvir, lepa in iz aluminija odlita zadnja 'švinga' (beri vilice) ter v rdečo obarvana pokrova ventilov. Kot ljubitelja avtomobilov me to nehote spominja na Ferrarija Testarosso, katerega 12-valjni bokser ima prav tako v rdečo pobarvane pokrove odmičnih gredi. Podobni sta si tudi zgodbi. Testarossa je namreč naslednik Ferrarijevega modela Berlinetta Boxer, ki se je tako kot starejša Aprilia Shiver 750 v nekem trenutku znašel v nemilosti okoljevarstvenikov. No, pri Ferrariju je šlo zgolj za doseganje standardov na tleh ZDA. Pokojni Enzo Ferrari se trmasto ni strinjal s tem, da bi Američanom dobavljal zadušene motorje, zato so morali ameriški uvozniki sami sklepati pogodbe z različnimi delavnicami, v katerih so vgrajevali katalizatorje. Le kdo bi njemu, Enzu, lahko govoril, kako umazano lahko pihne iz njegovega izpušnega sistema?
Vidite, pri Apriliji nekega kosa ne pobarvajo v rdečo kar tako, brez zveze, čeprav zgodbi v resnici verjetno nista povezani. Pač, moja bujna domišljija. Jasno, nova točka.
Petič
Trdim, da je Aprilia Shiver 900 po krivici spregledan in od tekmecev izoliran motocikel. Vzemite v roke letošnji Moto katalog in primerjajte. Določite največ 1.000-kubikov prostornine, okrog 100 'konjev' in ceno do 10.000 EUR. V tem trenutku Honda v tem cenovnem okviru nima primernega tekmeca (CB1000R stane vsaj 13.490 EUR), Ducati Monster 821 je močnejši, pa tudi manjši in predvsem za 20 odstotkov dražji. V primerjavi z BMW F800R pri Apriliji za 100 EUR več dobite pet dodatnih 'konjev', o MV Agusti pa za ta denar ne morete niti sanjati. Kawasaki (Z900), Suzuki (GSX-S 750) in Yamaha (MT 09) imajo v danih okvirih konkurenčno ponudbo predvsem zmogljivejšo, vendar z manj šarma in več dodane plastike. Preostaneta še povsem novi dvovaljni KTM Duke in Triumph Street Triple, ki pa sta prav tako, bolj kot ne, eksotika.
Vidite, Aprilia Shiver 900, se odlično vklaplja v družbo omenjenih srednjekategornikov. V ničemer ne izstopa, vendar je vseeno drugačna. To, da je za zdaj še vedno redek pojav na naših cestah, ji sam štejem v plus. Tudi Berlinett Boxer in Testarossa ni bilo ravno veliko, res pa je, da Shiver 900 niti slučajno ne spada v tako prestižno kategorijo. Vseeno, nova točka.
Šestič
Aprilia Shiver je zelo prilagodljiv motocikel. Tri mape motorja, nastavljiva občutljivost ABS-a in nastavljiv sistem proti zdrsu (tudi možnost popolnega izklopa) so danes že skorajda standard. Ampak večina vas gotovo ni vedela, da je bila prav Aprilia Shiver 750 prvi serijski motocikel z dvovaljnim V-motorjem, ki je imel tehnologijo 'ride by wire'. No, vsaj tako pravijo pri Aprilii. Za vas ne vem, ampak mene take stvari prijetno vznemirjajo. Ta motocikel je bil takoj, ko je prišel na svet, zapisan v zgodovino. Tudi Aprilia Mana 850 je bil prvi novodobni serijski motocikel z avtomatskim menjalnikom (CVT). Rossi je svoj prvi naslov osvojil z Aprilio. Prva je ponudila 50-kubični dvotaktni skuter z elektronskim vbrizgom goriva (SR50 DiTech v letu 2000). V stripu Alan Ford pravijo, da moraš čez cilj priteči prvi, če želiš biti najboljši. Pri Aprilii tej misli radi sledijo. To je dovolj za še eno točko.
Brez skrbi, čez čas bom napisal tudi kakšno bolj pikro na račun te 'Shiverce', a za zdaj ostajam pri tem, da si jo je vredno ogledati. Ko se vrne, jo bom gotovo vesel. Trenutno jo na našem podaljšanem testu nadomešča Moto Guzzi V7 III Carbon. Ena od šestih različnih izpeljank iz enake, verjetno najbolj klasične osnove. In tudi ta ima rdeče pokrove ventilov.
