Test: Honda CB125F - Mnogo boljši kot se zdi

Pa dajmo najprej zaključiti poglavje o ceni. Če ne boste prav nič barantali, boste morali za točno tako Hondo kot je testna v modri barvi, odšteti 3.290 evrov. Res, da je na ceniku uvoznika mogoče najti tudi še nekoliko cenejši model Vision 110, a ta sodi v kategorijo skuterjev. Dobre tri tisočake torej, je potrebno položiti na pult. Za popolnoma nov motocikel, z novimi pnevmatikami, novimi zavornimi oblogami, svežim motornim oljem in brez kakšrnekoli stare zlorabe in napake. To pomeni, da vsaj kakšnih deset tisoč kilometrov ta Honda od vas ne bo zahtevala drugega, kot to, da jo napojite z gorivom. V bistvu z zelo malo goriva. Dobra dva litra na vsakih sto kilometrov bo bržkone vrh glave, skoraj neverjetno pa se mi po doživetem zdi, da bi mali CB125F lahko porabil polne tri litre. In deset tisoč kilometrov je lahko v svetu 125-kubičnih motociklov, ki so praviloma 'obsojeni' na krajše vožnje, lahko tudi relativno dolga doba. Živ primer, da to drži je moj 150-kubični skuter. Letos je bil star štiri leta in ima manj kot pet tisoč kilometrov. Pa se mi zdi, da sem kar naprej za njegovim krmilom.

Evo, roka! Zapakirajte prosim. Hočem reči, če ste slučajno pravkar odpeljali svojih prvih šest motociklističnih učnih ur in si želite dvokolesnik, s katerim boste lahko pridobili prave motociklistične izkušnje, potem ta Honda ni daleč od za vas idealnega prevoznega aparata. No, na tem motociklu se boste dobro počutili tudi bolj izkušeni motoristi (in seveda motoristke) in pa vsi tisti, ki potrebujete nekaj bolj robustnega, manj občutljivega in bolj trdoživega, kot je na primer v plastiko odet skuter.

Zrelo, preverjeno, modificirano..

Zgodba tega Hondinega modela je sicer stara. Skoraj bi si upal reči, da že tako zelo stara, da sodi med legende. Pa kljub temu, o tem motociklu, od tistih kompetentnih seveda, še nisem slišal kaj slabega. Z njim boste zadovoljni, pomembno je le, da imate dovolj širine, da ga sprejemete takšnega kot je.

To pomeni, da morate znati ignorirati kakšno opazko o recimo njegovi lepoti. Lastnosti kot so prijetno nizka silhueta (ki jo cenijo kratkonogi motoristi in motoristke), relativno skromne dimezije, na drugi strani velik in udoben sedež, pa  tudi 18-palčna kolesa, pač že samih po sebi ni prav enostavno združiti v neko skladno celoto.  Prav tako se ne smete ozirati na kakšen nerodno  zaključen var na trdoživem jeklenem okvirju, ali pa na njem iskati kakršnokoli podobnost z lepotico, kot je na primer Cagiva Mito. Poglejte, CB125F v Hondinem ceniku ni z namenom, da bo lomila vratove in se dičila z detajli in drugimi prestižnimi finesami. Tam je zato, da vam skoraj dobesedno za pest kovancev olajša življenje. Kajti vedeti, da je v garaži motocikel, ki vas bo vselej, solo ali v dvoje, pripeljal na drug konec mesta, to šteje. Prav tako šteje, da CB125F pripravljen za vožnjo tehta manj kot 120 kilogramov. Seveda, brez težav in popolnoma sami, ga boste lahko naložili v (ali na) zadek avtodoma.

Kot rečeno, zdi se, da je CB125F nekakšen motociklistični metuzalem, tako dolgo je že med nami. A temu vendarle ni povsem tako, saj ga pri Hondi vidijo kot enega izmed njihovih ključnih globalnih modelov, in ga kot takega skrbno osvežujejo. Še najbolj v smislu tehnike, kjer se preverjena in kakovostna osnova spreminja z majhnimi koraki, ravno prav dolgimi, da CB125F dohiteva vse predpisane standarde. No, evolucija je v vseh teh letih vendarle pripeljala do tega, da je CB125F danes motocikel s sodbnim in čistim pogonskim strojem, obarvan v privlačne modne barve, opremljen z jasnim in preglednim LCD zaslonom, močnim (še vedno) halogenskim žarometom, kombiniranim CBS zavornim sistemom in vsem, kar je za varno vožno pač nujno potrebno.

Časovni stroj

Pregovorno je CB125F lahkoten in prijetno vodljiv motocikel. Vzmetenje je. Tisto bolj osnovne sorte sicer, ki prav veliko povratnih informacij ne pošilja na krmilo in v hrbet, vendar dobro funkcionira.  Zavore so. Namesto ABS-a je vgrajen sistem CBS (kombinirano delovanje obeh zavor hkrati) in ker niso premočne, CBS povsem zadošča za varno ustavljanje, ter hkrati jamči kratko zavorno pot in dober občutek v desni roki in nogi.

Motor je tih kot miška in razvije komaj dve tretjini tistega, kar je v segmentu dovoljeno. Je tudi eden tistih, ki se od prostega teka do elektronskega omejevalca vrtljajev, obnaša povsem enako. Nobene brce in nobene špice. Zato je silovitost vleke zelo odvisna od uporabe menjalnika. Jasno, vsak bi imel raje močnejši in bolj temparementen motor, a v tem primeru po zaslugi prestavnih razmerij v menjalniku, iskrosti niti ne manjka, značaj motorja pa so pri Hondi določili tako, da je pač tiste bolj varčevalne sorte. Prva prestava je izrazito kratka, druga glede na prvo malce predolga, preostale tri pa si povsem usklajeno in logično sledijo. Digitalni merilnik hitrosti bo vselej pokazal okroglih sto kilometrov na uro, v idealnih pogojih tudi 110. Za kaj takega je sicer potrebnega veliko vrtenja 125-kubičnega 'mlinčka', brez težav in zelo odzivno pa bo ta motocikel sledil prometnemu tempu v conah, kjer se hitrosti gibljejo okrog 80 kilometrov na uro.

Prav zaradi menjalnika sem se med vožnjo zalotil, da mi misli po dolgih letih uhajajo v najstniška leta, ko smo mulci razmišljali o tem, kako bi morda z menjavo verižnikov in drugimi 'pilažami' iz svojih mopedov iztisnili še za kakšen kilometer na uro višjo hitrost, za odtenek boljši pospešek in podobno. A če prav pomislim, zgoraj omenjena 'anomalija' med prvo in drugo prestavo pravzaprav ima svoj smisel. Nataknite na CB125F nekoliko bolj terenske pnevmatike, s pet-centimetrskimi 'flohajzni' privzdignite zadek in dobili boste enduro, ki se ne bo ustrašil nobene strmine in bo iz gozdne vlake do ceste privlekel desetmetrsko deblo. Ja, tudi to mora ponekod po svetu znati motocikel, kot je CB125F.

Svoboden kot ptica

Motoristi ni motoristke smo na nek način čudni 'tiči in 'tičice. Mazohisti. Komfort ohlajene ali ogrete avtomobilske kabine smo pripravljeni zamenjati za občutek svobode, ki nam jo v mrazu, pripeki in dežju ponujata motocikel in skuter. In pripravljeni smo ure in ure čepeti ob motociklu ter s krpo drgniti zamaščene napere, da bo motocikel do prve luže brezhibno čist. In pripravljeni smo zrezek zamenjati za žemljo in kolešček salame, če bo tista plastika na boku potem brez praske. No, kar se tega tiče je CB125F jako svoboden motocikel. Nihče vam ne bo zameril, če ne bo brezhibno čist, nihče se ne bo zgražal, če bo na njem kakšna praska in nihče se ne bo čudil, če boste na prtljažnik enostavno privijačili leseno gajbo za prtljago. CB125F (in njemu podobni) je ena izmed boljših interpretacij ideje o motoristični svobodi.

foto: Grega Gulin