Preizkusili smo motocikel, za katerega se zdi, da je kot ustvarjen za slovenski trg. Preverite zakaj

Teza iz uvoda, da bo zanimanje za ta motocikel izjemno, je pravzaprav že potrjena. Pri uvozniku Motocenter AS Domžale, d.o.o., se že bojijo, da bodo kupci na izročitev svoje nove Honde NT 1100 morali počakati nekoliko dlje, kot bi si želeli. To je bilo pravzaprav pričakovati. Hondina praznina v tem razredu je namreč očitno trajala predolgo, saj praktično od upokojitve nekoč izredno priljubljenega modela CBF 1000 v razredu litrskih tourerjev kupcem v primerjavi s tekmeci niso ponujali zares prave alternative.

Osebno menim, da je bil CBF z vidika vloženo/dobljeno eden izmed boljših predstavnikov razreda. Kot nekakšen Golf – če si ga drznem primerjati z avtomobilskim svetom. In če je bil CBF dvokolesna različica Golfa, potem je novi NT 1100 brez dvoma dobro opremljen Tiguan. Torej trendovski, zaželen, z ravno pravšnjo mero zadržanosti in hkrati s svojo pojavo na cesti tudi izstopajoč motocikel.

Uspešna preobrazba odlične osnove

Kakor koli, pri Hondi so se dobro zavedali, da je za naskok na zgornji srednji razred crossover motociklov potrebno več kot samo stilska preobrazba modela CRF Africa Twin, na katerem pravzaprav temelji novi NT 1100. V tem razredu si namreč ne morejo dovoliti, da bi oblikovanje in zmogljivosti kogar koli pustile ravnodušnega. Prav tako kupci že zahtevajo relativno bogat nabor elektronskih pripomočkov, katerih se ne bi sramovali niti za razred večji in niti ne drugi, bolj čistokrvno športni motocikli. Ob vsem tem pa niti ni tako pomembno, da je motocikel od vseh tekmecev boljši v vsakem posameznem segmentu, pač pa da predvsem kot celota ponuja optimalno mero univerzalnosti in odličnosti.

No, da so pri Hondi mojstri tovrstne infiltracije med tekmece, je znano, zato ni prav nič narobe s tem, da NT 1100 v primerjavi z najmočnejšimi neposrednimi tekmeci kljub večji delovni prostornini zaostaja za dobrih 15 »konjev« (11 kilovatov) ter da je tudi za odtenek težja. Ne nazadnje so to lastnosti, ki govorijo v prid pregovorni trajnosti in zanesljivosti Hondinih motociklov, poleg tega pa je že nekaj let stara CRF Africa Twin izvrsten dokaz, da je z dobro ciklistiko in samo naravo pogonskega agregata te navidezne primanjkljaje mogoče zlahka nadoknaditi.

Izdelan po meri potreb na cesti

Honda NT 1100 je že tretji motocikel, ki ga poganja odličen vzporedni dvovaljnik z 270-stopinjskim vžigom, zaradi katerega značaj tega motorja bolj spominja na pulzirajoči V-dvovaljnik. S 75 kilovati (102 KM) se sicer umešča znotraj sredine razreda, precej višje pa ga je moč uvrstiti, ko beseda teče o občutkih in učinkovitosti. Dvovaljnik je pač radodaren z navorom, dobro vleče že iz nizkih vrtljajev, njegova moč pa zvezno in hitro narašča, zato prave potrebe, da bi ga vrteli do omejevalca vrtljajev, skoraj zagotovo ne boste čutili. Vsekakor je ta motor vse svoje dobre lastnosti pokazal že pri modelu Africa Twin, a tudi v primeru izrazito cestno orientiranega NT 1100 ob enakem menjalniku ni prav nič drugačen.

Že res, da bi morale drugačne dimenzije pnevmatik nekoliko vplivati na pospeševanje in končno hitrost, a so s spremembo razmerja v sekundarnem prenosu (za dva zoba manjši zadnji verižnik) to potencialno anomalijo uspešno kompenzirali. Zato se tudi NT 1100 hitro odrine z mesta in zlahka vzdržuje velike potovalne hitrosti (največ 210 km/h), ob vsem tem pa bi rekel, da je nekje do hitrosti 150 kilometrov na uro v kombinaciji z avtomatskim menjalnikom DCT tudi med najbolj elastičnimi motocikli v svojem razredu.

Tako kot pri samem motorju, je tudi za krmilom vse skupaj domače – kot pri modelu Africa Twin. Pravzaprav se pred voznikom bohoti le bistveno bolj obilna vetrna zaščita, drugačna oblika rezervoarja in nasploh bolj bogato odmerjene dimenzije »karoserije«. Vsa stikala, skupaj z barvnim zaslonom TFT in spodnjim manjšim zaslonom LCD, ohranjajo enake procedure za nastavitve in pregled izbranih podatkov. Za tiste, ki z Africo Twin še niste uspeli nabrati izkušenj, naj zapišem, da to pri Hondi pomeni hiter in preprost dostop do različnih menijev ter vklop oziroma izklop nekaterih izbranih funkcij, ki jih na krovu tega motocikla nikakor ne manjka.

Zajeten paket opreme je serijski

Vsaka Honda NT 1100 je serijsko opremljena s petstopenjskim ogrevanjem ročic, ročno nastavljivim vetrobranom, kompletom bočnih potovalnih kovčkov s pripadajočimi tekstilnimi vložki v obliki prenosnih torb, centralnim stojalom in seveda drugimi dodatki, ki v tej kategoriji motociklov pač morajo biti del serijskega kompleta. In brez skrbi, povezljivost s pametnimi telefoni (Android, Apple) je seveda serijsko prisotna in omogoča enostavno upravljanje in prezrcaljenje funkcij s telefona na velik zaslon TFT, ki je, mimogrede, občutljiv na dotik.

Čeravno se vam našteta serijska oprema ne zdi posebej izstopajoči del tega motocikla, je vseeno dobro vedeti, da pri Hondi serijski in dodatni opremi posvetijo izredno mero pozornosti. Njena funkcionalnost, na primer snemanje in vpenjanje potovalnih kovčkov, učinkovitost gretja in vetrna zaščita, je namreč na tako visokem nivoju, da tudi tistim najbolj zahtevnim praktično ne pušča nikakršnega manevrskega prostora za morebitne nadgradnje ali izboljšave. Torej, ko kupiš, imaš in si s tem nadvse zadovoljen.

Glede na doslej zapisano je torej več kot očitno, da v primerjavi z modelom Africa Twin, ki vsekakor sodi med motocikle s skrbno izbranimi in relativno dragimi komponentami, pri NT 1100 ni bilo nikakršnega varčevanja. Vendarle pa – primerno namembnosti – NT 1100 ni opremljen z vso elektroniko, ki je (sicer za doplačilo) na voljo pri Africa Twin. Tako na primer za zdaj še ni mogoče doplačati za polaktivno vzmetenje in nekatere druge dodatke, ki so pogojeni s prisotnostjo šestsmerne enote IMU. Ob dejstvu, da je okvir pri obeh modelih v osnovi enak, prilagoditve pa so narejene predvsem na mestih, kjer se odloča o ergonomiji sedenja, je torej jasno, da je prav vzmetenje tista najbolj bistvena komponenta. Spreminja namreč celoten značaj in namembnost tega motocikla.

Hodi vzmetenja so skrajšani na 150 milimetrov, možnosti nastavitve pa so omejene na poigravanje s prednapetostjo tako spredaj kot zadaj. Z ozirom na to, da so bile vse moje vožnje izrazito prilagojene zgodnjemarčevskim razmeram na cesti, več možnosti niti nisem pogrešal in mislim, da jih tudi sicer ne bi. Sodbo o oprijemu, zavorah in športnem potencialu bom torej temu motociklu napisal ob kakšni drugi priložnosti, za zdaj pa lahko z gotovostjo trdim, da je NT 1100 izredno vodljiv in v vožnji lahkoten motocikel.

Še posebno dobro se izkaže pri vožnji s hitrostjo hoje in pri počasni vožnji, kjer mu (nekoliko ironično) sicer težja enota avtomatskega menjalnika (razlika v masi je slabih 10 kilogramov) dela veliko uslugo. Menjalnik je namreč pozicioniran ob spodnjem delu motorja, težišče pa posledično še nekoliko nižje. Uglajenosti menjalnika in možnosti po zelo natančnem doziranju plina pripisujem zasluge, da so manevri, kot so polkrožno obračanje na ozki cesti, izogibanje oviram in slalomiranje v prometni gneči, mala malica tudi za nekoliko manj izkušene motoriste.

Da je NT 1100 tudi v vozniškem smislu pravi touring motocikel, sem se prepričal tudi pri vožnji po zaviti magistralni cesti, kjer se je potrdil tisti famozni pregovor o lahkotnosti Hondinih motociklov. Honda NT 1100 se namreč zelo rada pusti peljati hitro, pri tem pa se prav nič ne upira hitrim spremembam smeri in vseskozi radosti z občutkom lahkotnosti v gibanju in stabilnosti. Dobre občutke dodatno potencira še dober pregled nad širokim krmilom, ki z le malo truda omogoča enostavno ubiranje idealnih linij tudi v tistih bolj nenavadnih sosledjih zavojev.

Čeprav se mi je zgodilo, da sem dvakrat ali trikrat za hip izgubil oprijem, se je motocikel zelo hitro utiril nazaj v sfero varnega in zanesljivega oprijema. A kot rečeno, razlogov za to gotovo in nikakor ne gre iskati v sami ciklistiki motocikla, pač pa izključno v nizkih temperaturah, zimskih cestah (do največ 8 stopinj) in fizikalnih omejitvah, ki jih te pač prinašajo s seboj. Podobno velja tudi za zavore, pri katerih sem zaznal izredno majhno posedanje sprednjega dela pri zaviranju in glede na idealno razporeditev mase (51 : 49) relativno hiter vklop ABS-a na zadnjem kolesu.

In če se že izgovarjam na zimski čas, potem je vsekakor prav, da pohvalim nastavljiv vetrobran, ki se sicer zdi skeptično visok, a v resnici tudi v najvišjem položaju ne vpliva kaj dosti na pogled nad dogajanjem pod kolesom in pred motociklom. Ob dejstvu, da vrtinčenje zraka okrog trupa in čelade ohranja v sprejemljivih merah, se mi to vsekakor zdi zelo dobra lastnost.

Simpatija na prvi pogled?

Dodaten razlog, da se bodo na tem motociklu izredno dobro počutili tudi motoristi začetniki, je vsekakor tudi dejstvo, da obdobje od začetnega privajanja do skoraj polnega zaupanja v tehniko ne traja več kot nekaj trenutkov. Z osnovno oddaljenostjo od tal (820 milimetrov) bi morala biti ta Honda tudi po meri nekoliko nižjeraslih motoristov, ob tem pa je navdušujoča tudi siceršnja prostornost motocikla, ki omogoča lahkotno premikanje v sedežu. Glede na ergonomijo, zaradi katere je kot v kolenih tako spredaj kot zadaj relativno velik, si upam trditi, da bodo motociklistično utrjeni popotniki brez težav premagovali velike dnevne razdalje. Zakaj utrjeni? Zato, ker je sedež bolj mehke sorte in sam sem že po dobri uri vožnje (sicer na začetku sezone) v zadnji plati začutil, da je čas za kratek postanek.

Vsekakor je ostalo še veliko tega, kar bi želel napisati o novi Hondi NT 1100, a nekaj je vendarle potrebno pustiti tudi za druge in predvsem za osnovni model s standardnim menjalnikom. A pod črto me je ta motocikel že v prvo prepričal, da gre za enega izmed najbolj izjemnih Hondinih paketov v zadnjih letih. Nanj je bilo vsekakor vredno počakati.