Namenili so mu povsem primerno ime. S čim pa prepriča najbolj?

O imenu ne bi. Scrambler je skoraj generično ime in pri Anglosasih na vsakem področju pomeni nekaj drugega. V telekomunikacijah nekaj drugega, pri pripravi jajc nekaj drugega, pri letalskih bitkah nekaj drugega. In pri motociklih nekaj tretjega. Ker bi rad prizanesel učiteljicam angleščine, imena »scrambler« ne bom prevajal, zato pa z lahkoto prevedem »desert sled,« kar stoji za puščavske sani.

In nemudoma naletim na novo težavo. Tokrat ne v prevodu, temveč v dejstvu, da v Sloveniji puščav ni ravno v izobilju. Vsaj v geografskem pomenu besede ne. Ampak – kot nam sugerira nesmrtni Henryk Sienkiewicz: »Če ni puščave, je pa vsaj goščava!« In tale Ducati je rojen za oboje.

Pri pouku zgodovine

Scramblerjev je danes v motociklističnem svetu toliko, da se človek spotika obnje. Vsak proizvajalec ima svojega. Ampak zgolj Ducati ima pravico do naziva. Nekaj podobnega, kot pri avtomobilih, ko so lahko vsi karavani, a le Oplov je upravičen do naziva.

Gre pa tako. Zmešani Američani so pričeli nekje v šestdesetih na cestne motocikle vijačiti terenske elemente. V glavnem pnevmatike, kakšen bolj robusten blažilec, manj občutljive uplinjače in bolj občutljive filtre. Take reči. In se z njimi podali na teren. Pravi pikolovci in motociklistični zgodovinarji zatorej strogo ločijo med pojmoma »Scrambler« in »Dirt Bike«.

Prvi so, kot rečeno, derivati cestnih motociklov, drugi so že skonstruirani z mislijo na teren! In Ducati ali, bolje rečeno, garažni mojster po imenu Michael Berliner je v začetku šestdesetih let minulega stoletja vzel pohlevnega Ducatija Diano in ga priredil za »off-road« dirke, ki so takrat na oni strani Atlantika postajale vodilna motoristična subkultura. Zadeva se je prijela in od leta 1962 do 1974 je Ducatijeva podružnica v Ameriki »Berliner Motor Corporation« proizvajala originalne Scramblerje.

V sedlu

Vemo torej, da je lep. Ravno prava mera nostalgije, ravno dovolj sodobnosti. Čiste linije, velika kolesa. Samo en disk spredaj? Nazadnje sem se z enim diskom na Ducatijih podil sredi devetdesetih na 600-kubičnem Monstru in ni mi bilo všeč. Zajaham ga in marketinška trditev, da gre za motocikel, ki je lahko primeren tudi za začetnike ali voznice, se razbije kot milni mehurček. Nasajen je visoko. Nisem ravno med najnižjimi, a z iztegnjenima nogama komaj zatipam tla. Sedim pa dobro. Lično stikalo, agregat zarohni v Ducatijevem duru in greva.

Najprej in na začetku: sem največji navijač Tima Gajserja, a motokros proge, gozdovi, livade in gozdarske vlake so mi tuji. Edina zvrst motociklizma, ki me ne privlači pretirano. A kot vesten poročevalec si izberem nežen makadam, vstanem, se zravnam na stopalkah, Ducati pomaha z repkom, prevozim tistih nekaj kilometrov in se z odkljukano terensko vožnjo olajšano vrnem na asfalt.

Saj, na svetovnem spletu je najti na tone posnetkov, kjer fantje s tem Ducatijem skačejo preko ovir, se utapljajo v blatu in ga prenašajo preko korenin, jaz pa vas moram, spoštovani bralci, za te občutke prikrajšati. Prelep je, izposojen je in zadnja pnevmatika je primerna zgolj za izjemno dober makadam ali malo slabši asfalt.

Na cesti puščavnik blesti. Kar nekaj izkušenj imam s sodobnimi agregati, ki z dvema valjema prilezejo tam do okoli 800 kubičnih centimetrov, in tale Ducatijev je izjemen. Seveda se v gostem prometu v drugi prestavi malo poganjaš s sklopko, a to je še najmanj. Ko zadiha, razumem marketinški namig o vozilu za začetnike.

Navor je podan kontrolirano, zvezno, s strani stroja voznika nikoli ne čaka kakšno presenečenje. Všeč mi je tudi vozniško okolje. Nobenih digitalnih nastavitev, prilagoditev, map in podobnega. Bazični merilnik iz začetka motociklistične digitalizacije, in to je to. Menjalnik je trd. Močna obutev za vožnjo po brezpotjih pride še kako prav; malo krivim neutečenost stroja, a ko se človek navadi, postane tudi pretikanje samodejno.

Prednji disk na koncu koncev opravi svoje delo. Po neki arhaični razvadi med ostrejšim zaviranjem vedno dodajam tudi nožno zavoro; pri Scramblerju ta prijema zelo globoko, tako da je po mojem tako ali tako bolj blažev žegen. Vzmeten je ostro, moško, in te dobro pretrese celo na avtocestnih neravninah, ljubkemu rezervoarju za gorivo pa skromno prostornino in posledično pogoste postanke na črpalki z lahkoto oprostim.

Ikona

Scramblerji imajo svojega boga in Steve McQueen je njegov prerok. Če kaj, potem že od rane mladosti te motocikle povezujem s svojim velikim filmskim junakom. Filmofili seveda pomislijo na vojno dramo »Veliki pobeg« (The Great Escape, 1963), ko Steve kot vojni ujetnik pred nacisti beži z ogromnim Triumphom in pri tem preskoči ograjo – ampak Steve je bil predvsem bog Scramblerjev.

V legendarnem in temeljnem motociklističnem dokumentarcu »Na katerokoli nedeljo« (On Any Sunday, 1971) se ta ikona svetovne kinematografije sicer prevaža s predelano Husqvarno, a ta talentirani motociklistični dirkač je pred nekaj leti dobil še en dokumentarec – »Puščavski dirkač« (Desert Racer, 2015), ki tako imenitno pove Stevovo motociklistično zgodbo, da ga mora pogledati resnično vsak, ki se ima namen potopiti v čudoviti svet Scramblerjev.

Novi časi

Kot vemo, se je Ducati leta 2014 odločil Scramblerja obuditi. Ni bilo pretežko; dvovaljniki jim ležijo po policah, tradicijo so imeli, trg tovrstnih motociklov je rasel. V teh osmih letih do danes je družina scramblerjev zrastla do neprepoznavnosti. Kot kakšna slovenska žlahta na maturantskem plesu so se namnožili v prodajnem katalogu in v prvih treh letih jim je bila skupna zgolj ena stvar.

»Bog ne daj s Scramblerjem na teren!«

Šlo je za cestne motocikle z nekaj »off-road« estetskih elementov. Vse do leta 2017, ko so predstavili »Desert Sled«! Tudi to ime je tradicionalno – fantje, ki so v sedemdesetih dirkali po kalifornijskih puščavah, so svoje motocikle imenovali s tem imenom – in tokrat je Ducati mislil resno. Na zunaj niti ne, ampak »rejca ostro oko« in tovarniški katalog govorita o ojačitvah okvirja, dodatnih konstrukcijskih rešitvah vpetja zadnje nihalke kot tudi o nekoliko drugačni konstrukciji sprednje vilice.

Vsi ti konstrukcijski napori so posledica želje, da bi motocikel deloval bolj togo in bi dopuščal tudi daljše oziroma skoke nasploh. Nisem poskusil, verjamem na besedo.

Poenostavljeno rečeno: elementov Scramblerjev, ki se med seboj razlikujejo zgolj po barvnih odtenkih, je na puščavskih saneh ostalo bolj malo. Še najmanj je spremenjen agregat, ampak z razlogom. Je dober v vseh režimih in pogojih vožnje.

V sončni zahod

Nisem si mislil, da lahko tak pohleven motorček človeka tako očara. Zadnje dni namreč nočem dol. V trgovino, na kavo, mimo vinogradov, proti goram in po službenih opravkih. Scrambler zna vse. Čemim torej na tej kobilici, poslušam večno Ducatijevo melodijo in čakam, da se pred sprednjim kolesom pojavi kakšna kolikor toliko spodobna puščava. Ali vsaj goščava.