Brez bliska in grmenja, pa vendar prava gromska strela

Ta Honda je z vseh zornih kotov zelo droben in še bolj poseben motocikel. Pa vendarle je motocikel, čeprav v mnogočem popolno nasprotje tistemu, kar od motocikla pričakujemo. A sem tik pred tem, ko sem že nameraval skleniti, da ne morem razumeti 750.000 njenih lastnikov, prejel zelo zanimivo povabilo.

Da bilo na Gromu kdaj dolgčas? Ne, to pa res ne. (foto: Urban Bat) Urban Bat
18. 10. 2022

Moram priznati, da med podpisovanjem papirjev pred prevzemom tega testnega motocikla nisem jemal preveč resno. Bil sem namreč prepričan, da je to eden tistih motociklov, ki enostavno preveč štrli iz okvirjev, ki zame, zrelega in izkušenega motorista, predstavljajo nek uporabnostni in zmogljivostni minimum. Ali če povem nekoliko drugače, okvir, v katerega sodi ta motocikel, se mi je zdel preprosto premajhen.

Hočem reči – saj ne da bi od malega Groma sploh pričakoval kakšne posebne transportne ali pa neke sapo jemajoče zmogljivosti in prav tako tudi ne superiornih voznih lastnosti. Vseeno pa sem, vživet v vlogo kupca, ki bo za motocikel odštel skoraj štiri tisočake, v Hondinem salonu videl marsikaj bolj primernega. Ne samo zase, tudi za na primer začetnika ali začetnico, pa tudi za tiste, ki potrebujejo nekaj super uporabnega ali pa delovnega konja.

Da zaslišiš grmenje, je potreben miselni preskok

No, Grom, ki trenutno na trgu nastopa v svoji tretji generaciji, ni potreboval ravno veliko časa, da je moje razmišljanje postalo nekoliko drugačno. Že v trenutku, ko sem ga zajahal, kakor bi čisto pravi motocikel (sedež je na višini 761 milimetrov), sem spoznal, da ergonomija sedenja presega moja pričakovanja oziroma tisto, kar sem si sprva predstavljal. Pri tem lahko nekaj zasluge za to pripišem ravnemu sedežu (ta je sicer namenjen dvema osebama), ki omogoča, da lahko tudi mi, malo višji motoristi, sedemo za kakšen centimeter bolj nazaj.

Ker je Grom tudi zelo ozek, bi morale biti tudi noge manjših motoristov in motoristk trdno in varno na tleh. Manevriranje na mestu pa je tako enostavno in lahkotno, da sem se čisto zares vprašal, zakaj pravzaprav vsi motocikli niso tako drobni. Imam navado, da se s testnim motociklom takoj po prevzemu do doma odpeljem po najdaljši poti – čisto tako, da zberem čim več prvega vtisa. No, tokrat je bilo nebo nad mano grozeče črno, zato sem kot Krpan na kobilici po hitrem postopku odbrenčal proti domu. V naslednjih dneh je lilo kot iz škafa, zato so bile moje vožnje z Gromom omejene na suhe minute in bližino doma. Posledično sta prvotna simpatija in iskrica nekoliko zbledeli, saj mi je Grom v osnovi ponujal manj kot skuter, ki ga sicer uporabljam za skoke sem in tja.

Ko enostavnost poveže somišljenike

Če bi se moja doživetja z Gromom končala na tej točki, bi verjetno zapisal nekako takole: Ja, fin in krasen motocikelček, idealen za v kombi ali na zadek avtodoma, in to je to. A k sreči me je pred tem zaključkom poklical prijatelj Jože iz Moto centra AS Domžale ter me povabil na popoldansko vožnjo s skupino »Gromovcev«. »Pridi, boš videl, da bo fino,« je vztrajal. In sem šel.

Zbralo se nas je šest. Šest resnih motoristov in šest Gromov iz vseh treh generacij. Vsi zelo podobni, pa vendarle tudi zelo različni. Namreč, razen mojega testnega so bili vsi ostali Gromi vsaj malo predelani. Cveto in Luka sta prišla z enakim modelom, kot je bil testni, torej skoraj povsem novim Gromom, in sta zato, jasno, šele na začetku svoje zgodbe o individualizaciji. Z modelom druge generacije je prišel Jože. Pri njem je že videti prve znake okužbe z virusom Grom, saj se na njegovem črnem Gromu poleg številnih malenkosti blešči tudi zmogljivejše vzmetenje.

Jaka in Klemen, oba lastnika prve generacije, pa bolehata za srednje težko obliko te strašno zabavne bolezni. Dodelala sta vzmetenje, zamenjala zadnjo nihajko, smerokaze, krmilo, valj in glavo motorja, a njuno stanje postaja vse bolj resno, saj jima misli že uhajajo k izboljšavam elektronike. No, vsi, razen mene, so imeli tudi Akrapovičev izpušni lonec, ki poskrbi za nekoliko bolj resno grmenje. V prvem hipu se je vse skupaj morda zdelo nekoliko komično, ampak, hej, tale Grom je v bistvu čisto prava in resna »custom« scena.

Popoldanski lunapark za »ta stare«

Da bo verjetno najbolje, če je uberemo čez Rakitno, smo se strinjali in v strnjeni koloni »leteli« po barjanskih ravninah. Aktualni Grom, torej tudi moj testni, ki ima od lani pet prestav in malenkost spremenjen motor, je na ravninah brez težav lovil tempo njegovih starejših, vendar predelanih bratov. Enovaljnik, ki sicer razvije le dve tretjini tistega, kar dovoljuje zakonodaja, moč in hitrost razvija zelo linearno in zmerno oziroma – počasi.

Vzpon na Rakitno je pokazal, da aktualni Grom z novim motorjem in petstopenjskim menjalnikom uspešno kompenzira bonitete, ki so jih bili deležni »racerji« z Akrapoviči, saj smo tisti s serijskim motornim valjem pri polno odprtem plinu (drugače pač ne gre) ves čas ohranjali praktično enako medsebojno razdaljo.

Potem ko se je vzpon spremenil v spust v dolino Notranjske po perfektno zavitih cestah, je vožnja postala mnogo bolj zabavna. Če so zavore dokazale, da brez težav skrbijo za maso Groma in njegovega voznika, je vzmetenje v kombinaciji z 12-palčnimi kolesi namigovalo, da pretiravati vendarle ni dobro. Jaka, vodja naše grmeče skupine, je narekoval za Groma zelo živahen tempo, zato ni bilo težko doumeti, da je pravzaprav zelo »vozniški« motocikel.

Kajti, zadnje, kar si lahko privoščiš, je to, da ti skupina uide za ovinek ali dva, saj z močjo in hitrostjo zamude ne bo prav lahko nadoknaditi. Zato so iskanje idealne linije, izbira prave prestave ter minimalna uporaba zavor glavna okupacija med vožnjo. Čisti užitek torej. In hkrati tudi priložnost za učenje dobre in varne vožnje. Honda Grom – čeprav v osnovi nudi malo, na koncu daje zelo veliko. Ne vem za preostalih 749.995 lastnikov Groma, a peterici vitezov, ki sem se jim pridružil na popoldanskem turističnem reliju čez Rakitno, je to gotovo že jasno.

Med kratkim postankom, ko smo se člani naše skupine malce razgovorili o tem in onem, sem spoznal tudi to, da Grom ni samo motocikel. Je tudi hobi, je zabava, je dobra družba in tovarištvo, predvsem pa tudi pri nas postaja svojevrsten mobilnostni kult.

Ne samo zaradi zapisanega, Honda Grom je še zlasti v zadnjem času pri nas zanimiva tudi zaradi novega zakona o vozniških dovoljenjih. V teh dneh je menda težko kupiti nov 125-kubični motocikel, zato tiste, ki bi kupili, kar koli bi pač dobili, lepo prosim – pustite Groma tistim, ki bodo z njim uživali tako, kot se spodobi.

In cena? Natanko 3.990 evrov, a rekel bi, da gre od tega 3.000 evrov za motocikel, 990 evrov pa za veselje in srečo. Pošteno, mar ne?

  • Osnovni podatki

    Prodaja: As Domžale Moto center
    Cena osnovnega modela: 3.990 €
    Cena testnega modela: 3.990 €
  • Tehnični podatki

    Motor: 125 cm³, enovaljni, zračno hlajen
    Moč: 7,2 kW (9,8 KM) pri 7.250 obr./min
    Navor: 10,5 Nm pri 5.500 obr./min
    Prenos moči: klasični 5-stopenjski menjalnik
    Okvir: jeklen cevni
    Zavore: spredaj kolut 220 mm, zadaj kolut 190 mm, ABS spredaj
    Vzmetenje: USD vilica 31 mm, zadaj monoamortizer
    Gume: spredaj 120/70 R12, zadaj 130/70 R12
    Višina: 761 mm
    Posoda za gorivo: 6 litrov
    Teža: 103 kg (pripravljen za vožnjo)
Hvalimo in grajamo
Lahkotnost, vodljivost
Prostornost glede na dimenzije
Poraba goriva
Škoda, da motor nima več moči
Zmogljivosti
Končna ocena

Če bi bila Honda MSX 125 dijak v srednji šoli, bi pri večini predmetov vozil z dvojko. A ker je tudi simpatičen, prisrčen in zabaven, bi ga imele profesorice rade in bi mu tu in tam stisnile tudi kakšno petico. Grom, sedi, 5.