Lep vzporedni svet - Honda CRF1100 Africa Twin ES

Če sodite med motoriste in motoristke, ki prisegajo na razred adventure motociklov, Hondo Africo Twin gotovo dobro poznate. Tudi pri nas na Avtomagazinu smo z njo praktično na 'ti'. Pa vendarle vas, oziroma nas, mora velika večina priznati, da je naš fokus vendarle nekoliko bolj usmerjen v razred maksi modelov, medtem ko tisti, ki se avantur lotevajo tako kot se zares spodobi, prisegajo na modele iz spodnjega roba srednjega razreda.

Na pol poti med 'mini' in 'maksi'

A k sreči ob dejstvu, da nas motoristov in motoristk ni mogoče kar tako enostavno razporediti po skrajnih robovih posameznih segmentov, obstajajo tudi proizvajalci, ki ne da samo prisluškujejo klicem s tržišča, pač pa so tudi dejansko pripravljeni zadovoljiti potrebe tudi nekoliko bolj izbirčnih uporabnikov.

Poglejte, v primeru Honde in Africe Twin so to motoristi, ki vsekakor znajo ceniti zelo spodobne terenske zmogljivosti motociklov kot so Yamaha Tenere ali Aprilia Tuareg, Moto Guzzi V85 TT in še kakšen podoben model, si pa vseeno bolj želijo tudi močnejši agregat, več udobja, več prostora in več dinamike tudi na asfaltu. Kajti, ko v tem segmentu govorimo o terenu, imamo realno v mislih kvečjemu kakšen bolj grob ali nekoliko od hudournika razbrazdan makadam, kakšen potoček in morda kakšno krajšo zaplato peska. Skale, globoko blato, skoki in poleti pod nebo? Ne, to je druga kategorija.

Govorimo torej o motoristih, ki sicer iščejo in si želijo pustolovščine, vendar se hkrati tudi zavedajo, da je do tja veliko kilometrov, da potrebujejo velik rezervoar in še več prostora za prtljago. In lahko me privežete na pranger, vendar z vso odgovornostjo trdim, da je Honda Africa Twin za tovrstne motoriste in motoristke odlična izbira. V mnogo primerih celo bistveno boljša, kot sta premijska aduta iz Nemčije in Italije. Vprašate zakaj?

Najprej zato, ker se pri Hondi očitno zavedajo, da je ponudba motociklov v premijskem razredu adventure motociklov prenasičena. Posledično se po upokojitvi njihovega štirivaljnega Crosstourerja niso kaj dosti ukvarjali z večjimi pogonskimi agregati, so pa zato zares učinkovito obdelali svoj vzporedni dvovaljnik, a o njem nekoliko kasneje. Bistvo Africe Twin je namreč v tem, da so bistri inženirji vitko telo motocikla združili s potentnim agregatom in tako izdelali še kako terensko sposoben motocikel, ki lahko hkrati premaguje neskončno dolge poti. Pri tem niso varčevali pri opremi. Tukaj namreč ni prostora za kompromise. In čeprav se jim verjetno ne bi bilo potrebno brzdati pri ceni, saj smo danes motoristi za svoje sanje pripravljeni plačati pratkično vsako ceno, so uvoznikom in prodajalcem omogočili postavitev zelo razumne cene.

'Price perfomance'? Prav gotovo.

Relativno ugodnih petnajst tisočakov stane osnovna različica Africe Twin, tokratni testni motocikel z novim elektronsko nastavljivim vzmetenjem pa v osnovni različici stane 16.690 evrov. Dodatno ga lahko naložite še štirimi originalnimi paketi opreme (Urban, Rally, Travel, Adventure) in tako dobite glede na svoje potrebe praktično idealno opremljen motocikel, pa za svojo srečo na dveh kolesih vseeno ne boste pognali več kot dvajset tisočakov.

Svežina v duhu in telesu

Če ste se morda ustrašili podatka iz uvoda, kjer omenjam, da je Africa Twin 'stara' že 6 let, vas brez težav pomirim in zagotavljam, da je aktualni model še kako svež motocikel. Ravno letos namreč, je Africo Twin doletela že druga temeljitejša osvežitev. Ta prinaša prenovljen pogonski agregat, novo sprednjo masko in poloklep, novo elektronsko nastavljivo vzmetenje Showa EERA, prenovljen avtomatski menjalnik DCT in novo različico modela Adventure Sports, če bi vas morda bolj kot vsestranskost privlačile bolj asfaltne ceste.

Pogonski agregat z delovno prostornino 1.084-kubičnih centimetrov je šel čez blagi, vendar zelo učinkovit proces osvežitve. Izboljšave na sesalnem sistemu, izpušnem sistemu, vbrizgu goriva, na glavni gredi, na ojnicah in na batih so v kobimanciji s povečanjem kompresije na 10,5:1 (prej 10,1:1) prinesle za 7-odstotkov več navora, pri tem pa je vrh krivulje dosežen že pri 750-vrtljajih nižje. Če to prevedemo v številke; moč 75 kW (102 KM) pri 7.500 vrtljajih in navor 112 Nm pri 5.500 vrtljajih. Potrebe, da bi se inženirji poigravali tudi s prestavnimi razmerji ni bilo, zato ta ostajajo enaka. To pomeni, da boste 120 kilometrov na uro vozili s 4.000 vrtljaji, pri 150 kilometrih na uro, pa se bodo vrtljaji dvignili malenkost nad 5.000, kar je glede na sicerjšnjo pripravljenost motorja do vrtenja kot nalašč tudi za hitre avtocestne premike. Moči motorju, če vaša pričakovanja niso dramatično visoka, zlepa ne zmanjka, saj se bo Africa Twin tudi s polno naloženimi kovčki vetrnemu uporu brez težav zoperstavljala vse do 220 kilometrov na uro. Kovčki so sicer ogromni, enostavni za uporabo in okrašeni s posebno grafiko, ki ponazarja gorsko panoramo, tudi očem všečni, je pa zaradi velikosti zadnjega potrebno računati na značilno potresavanje krmila, če ga slučajno za hip izpustite iz rok.

Na prvi pogled je Africa Twin ogromen motocikel in tisti bolj kratkonogi motoristi bi se lahko relativno visokega sedeža (850-870mm) morda celo ustrašili, vendar menim, da je bojazen odveč. Kot rečeno, Africa Twin je vitek motocikel in četudi vzpenjanje z desno nogo preko sedeža ni preveč enostavno, potem, ko z nogami objamete motocikel, zaradi spredaj trendno ozkega sedeža ne bi smeli imeti težav z dotikom tal. Za boljši občutek je sicer v asortimanu dodatne opreme na voljo tudi nižji (825-845 mm) ali višji (875-895 mm) sedež.

Zakaj je všeč prav vsakemu?

Še vsak, ki je sedel za krmilo ali pa se z Africo Twin zapeljal kakšen krog, je pohvalil ergonomijo sedenja. Visoko krmilo, relativno nizko spuščene stopalke za noge, in visok (a hkrati pri kolenih ozek) rezervoar, namreč sprožajo občutek, da  pravzaprav ne sedete na, temveč v motocikel. Občutek varnosti in nadzora je tako na zelo visokem nivoju, to pa je eden izmed ključnih pogojev za uživaško in brezskrbno motoriranje.  Nista pa samo ergonomska dovršenost in dobri občutki, zaslužna za dobro počutje. K temu svoje doda tudi mehanika, začenši z mehko ročico sklopke ter natančnim (vendar ne ekspresno hitrim) menjalnikom, poglavje dobrega počutja pa zaključujejo tudi zmogljive zavore.

Vodljivost je bila od prvega dne ena izmed najboljših lastnosti vsake Africe Twin in tudi danes ni nič drugače. Še posebej s takšno konfiguracijo koles (21-palcev spredaj, 18-palcev zadaj), ki sicer sama po sebi slovi po okretnosti, udobni in zanesljivi vožnji čez luknje in neravnine in zaradi ozkih gum tudi izrednemu odzivu na vsak impulz s krmila. Stabilnost ni nikoli, ne glede na hitrost, vprašljiva, se pa pri hitrostih nad 100 kilometrov na uro, skozi visoko sprednje kolo izgubi nekaj povratnih informacij. Kaj pa elektronsko vzmetenje?

Če vprašate mene, elektronsko nastavljivo vzmetenje v tem primeru ni nekaj kar bi v vsakem primeru doplačal. Nad delovanjem sicer nimam prav nobene pripombe, vendar če pobrskam po spominu, nobene pripombe nisem imel pri nobeni od 'ta novih' Afric. Hočem reči, na asfaltu se mi je zdela vsaka Africa do sedaj izredno dobro uravnotežena, stabilna in nasploh zelo dobra. Pri pretiravanju sicer rada malce oddrsava, a to se mi v resnici ne zdi niti malce moteče. Če že, bi raje rekel, da je to tisti zabavni faktor tega motocikla. Vendar, elektronsko nastavljivo vzmetenje kljub vsemu prinaša tudi mnogo dobrega. V prvi vrsti močno olajša delo vozniku, saj lahko naravo delovanja vzmetenja prilagaja kar med vožnjo in jasno povsem brez orodja. Po drugi strani se mi  dozdeva, da novo elektronsko vzmetenje izredno hitro umirja motocikel, zagotovo pa je tudi manj posedanja sprednjega dela motocikla pri silovitem zaviranju.

Africa Twin bi vam utegnila biti zelo všeč tudi zaradi motorja. Ta namreč ni najmočnejši v primerjavi z neposrednimi tekmeci, je pa zelo temperamenten, odziven, ima prijeten glas in je ob vsem tem tudi zmogljiv. S slabimi šestimi litri porabe se na testu ni ravno izkazal kot izrazit varčnež. Za to grajo, ki glede na način vožnje pravzaprav sploh ni graja, si je Africa Twin vsaj do neke mere kriv tudi sam, saj s svojo ciklistiko in temperamentom na zavitih cestah kar precej spodbuja k izrazito dinamični vožnji. No, vseeno moram ob tem omeniti tudi to, da zna biti vzporedni dvovaljnik tudi zelo uglajen, predvsem pa se mi pri tovrstnem motociklu zdi pomembno tudi to, da se lahko motocikel lepo pelje tudi z nizkimi vrtljaji glavne gredi motorja. To Africa Twin vsekakor zna in se lahko na tem področju zlahka kosa z bavarskim bokserjem, ali pa trivaljnim Triumphom, ki na tem področju narekujeta najvišje standarde.

Celotno sliko Africe Twin lepo zaključuje tudi bogat paket opreme. Na krovu je namreč bogata bera elektronike, ki vključuje sisteme proti zdsru, dvigu sprednjega kolesa, dvigu zadnjega kolesa, pametni ABS, 6-smerni inercijski senzor, ki omogoča prilagodljivo delovanje vseh omenjenih sistemov, polaktivno vzmetenje, 6,5-palčni zaslon s funkcijo dotika (kadar motocikel stoji), tempomat, različni programi vožnje in žarometi, ki svetijo v ovinek. Vse to seveda tudi nekaj stane, a kot sem že zapisal, se zdijo cene glede na to, da boste domov pripeljali kakovosten, funkcionalen, atraktiven in nasploh fascinanten motocikel, še kako razumne. 

Drugo mnenje-samoplačniško

Piše: Marko Radmilovič

Najprej se z nejevero zagledam v sprednje kolo. »Hudiča, so se devetdeseta vrnila?« Kolo je le nekaj večje in le nekaj širše od tistega na mojem gorskem kolesu. A po prvih nekaj zavojih v sedlu si oddahnem. Osnovni fizikalni zakoni na planetu se niso spremenili. Občutek (in pogled) na 21 col je malo hecen, ampak vožnja je blizu popolni. Nato potočim solzico, ko prvič uporabim menjalnik. »Ah, ta Hondin menjalnik. Na vsem širnem svetu mu ni para!«

Dvovaljnik vleče in zdravo diha, moram pa povedati naslednje; komplet treh kovčkov na tem motociklu je impresiven,  dovolj priročen in izgleda da tudi trpežen, a na odprti cesti je upor, ki ga povzročajo ta skladišča prtljage precejšen. Z motorno močjo  motocikel sicer nima težav, a zdi se da okoli avtocestnih povprečji še gre, višje se agregat po nepotrebnem napenja. Ko kovčke snamem je, kot bi iz tovornega živinčeta odvrgel tovor.

Pa še nekaj je s to Africo! Nezamenljiva je. V rdečih bojnih barvah je unikum, nič v motociklističnem vesolju ji ni enako. Niti podobno ne. Elektronika je v skladu s trenutno modo, uporabniški vmesnik ponuja vse potrebne informacije in še kakšno nepotrebno, sedi se visoko in človek, ki se na tem motorju pelje manj kot 500 kilometrov v enem šusu, se počuti malo neumno.