V svetu motociklov moč, hitrost in športnost skoraj vedno vozijo z roko v roki. Če temu dodamo še dve nekoliko nasprotni karakteristiki, kot sta varnost in udobje, pa postane jasno, da bi beseda morala teči tudi o kompromisih. A zdi se, da je Kawasakiju s pomočjo napredne tehnologije in vrhunske mehanike brez posebnih žrtev vse našteto vendarle uspelo zapakirati v en sam motocikel.
Kawasaki Ninja H2 ni najhitrejši motocikel na trgu. Prav tako ni najdražji niti najmočnejši. Razumljivo. Kajti po vseh motociklističnih definicijah sodi izključno v razred športnih potovalnikov (sport tourer), katerih poslanstvo nista pregrešno draga motošport in nepotreben prestiž. Gre za razred, v katerem se je v zadnjem desetletju ponudba modelov dodobra skrčila, in to predvsem na račun dejstva, da se v ospredje fokusa kupcev vrivajo vse zmogljivejši avanturistični motocikli, ki pa so po zasnovi prej serijski športni »superbikes« in potovalniki kot pa pravi avanturistični motocikli.
Pravzaprav lahko modele, ki se s svojimi karakteristikami nedvomno uvrščajo v kategorijo sport tourerjev, preštejemo na prste ene roke. Brez kakršne koli potrebe po dodatni razpravi pa mirno zapišem, da ta tradicionalni segment motociklov med vsemi proizvajalci v različnih prostorninskih kategorijah najbolj zavzeto neguje prav Kawasaki.
V zadnjem desetletju je tehnologija konstrukcije motociklov napredovala do te mere, da so se meje med različnimi kategorijami lastnosti, tudi kadar govorimo o popolnosti, enostavno zabrisale. Če se je pred desetletjem zdelo, da z udobnim vzmetenjem in mehkim sedežem ni mogoče izredno hitro potovati na dolgih razdaljah, je danes predvsem zaradi vse naprednejše elektronike to povsem mogoče.
Rekel bi, da so pri tem najpomembnejšo vlogo odigrali sistemi elektronsko nastavljivega in polaktivnega vzmetenja, sledijo pa vsi ostali sistemi, ki temeljijo na sodobnih šestsmernih enotah IMU, različnih senzorjih ter seveda tudi radarjih, ki v nosovih in na repih motociklov počasi postajajo nepogrešljiv del opreme.
Elektronika – nadgradnja odlične mehanske in konstrukcijske osnove
Vseeno pa elektronika še ne (in verjetno tudi nikoli ne bo) predstavljala bližnjice, ki bi inženirjem sama po sebi in zgolj s programiranjem omogočala priti do cilja. Tega se še kako dobro zavedajo tudi pri Kawasakiju, kjer so že leta 2017 spisali novo poglavje v motociklizmu. Izhajajoč iz hipoteze, da je okrogel liter delovne prostornine na dveh kolesih optimalna mera, so sprejeli odločitev, da se bodo s konkurenco, kjer delovne prostornine motorjev postopoma naraščajo, spopadli nekoliko drugače.
Tako so, vsaj kar se tiče velikoserijskih motociklov, kupcem prvič ponudili motor s prisilnim polnjenjem. Kawasakijev »supercharger« se po principu svojega pogona uvršča v kategorijo kompresorjev; da so na pravi poti, pa so zeleni dokazali s serijo motociklov H2, v kateri so »najbrutalnejše« različice razvile tudi več kot 300 konjskih moči (215 kW). No, za potrebe uporabe na cesti so pri modelih Ninja H2 moč gentlemansko »omejili« na okroglih 200 »konjev« (147 kW).
S tistimi nekaj kilovati več moči, s katero se hvalijo pri konkurenci, se pri Kawasakiju prav nič ne obremenjujejo, saj so svoje znanje s področja t. i. chip tuninga ali optimizacije krmilnega programa motorjev uporabili predvsem za to, da lahko njihovi motorji s kompresorji vso svojo moč na zadnje kolo razdelijo v režimih, kjer je ta najbolj potrebna. Torej v nizkih in srednjih vrtljajih glavne gredi motorja. Rezultat: eden izmed najbolj zmogljivih, prožnih in hkrati najbolj učinkovitih motorjev v svetu motociklov.
Zmogljivosti, zabaviščni park na dveh kolesih, oprema – vse, kar segment ponuja
Hočem reči, če so želeli z modelom H2 prebiti zvočni zid, so pri snovanju modela H2 SX iskali ravnotežje med zmogljivostmi in uporabnostjo ter celo varčnostjo. Na testu se je poraba sukala okoli šestih litrov, kar se mi zdi za tako obilen in hiter motocikel več kot spodobno malo. Ob priganjanju je poraba hitro narastla tja do osmih litrov na sto kilometrov, a se mi tudi to ne zdi veliko.
Me sprašujete, zakaj ne? Zato, ker Ninja H2 SX leti kot kovinska zvezdica shuriken. Dobesedno. Pospeševanja, tako z mesta kot tista vmesna, so tako zelo intenzivna, da vse skupaj spominja na tiste »space launch« naprave iz zabaviščnih parkov. Končna hitrost je tema, o kateri zaradi miru v hiši ni najpametneje pisati, kljub temu pa boste tisti, ki si želite prebiti magično mejo 300 kilometrov na uro, razočarani.
No, vsaj v teoriji. Pri tem preboju vas bo namreč ustavila na 299 kilometrov na uro nastavljena tovarniška omejitev. In veste, kaj je pri vsem tem najbolj zanimivo? Najprej to, da vse skupaj zaradi izredno zvezne vleke motorja sploh ni stresno, ter to, da se teh izjemnih performansov najverjetneje ne boste nikoli naveličali.
Četudi se boste morda navadili občutka, da je pri polno odprtem plinu vaša glava ostala nekje zadaj, pa ne boste nikoli nehali uživati v žvižgu kompresorja pri odprtem vizirju čelade. Sicer ne trdim, da konkurenca nima podobno ali celo bolj zmogljivih motorjev, a je z njimi med vožnjo precej več dela. Če lastnosti tega motorja povzamem v nekoliko bolj avtomobilskem žargonu, je litrski H2 še najbolj podoben enemu izmed najžlahtnejših AMG-jev.
Trdim, da bi bil Kawasaki Ninja H2 SX brez paketa varnostne in vozniške elektronike, ki je serijsko prisotna na krovu, za večino motoristov v veliki meri nevozen ali pa vsaj nevaren motocikel. A k sreči danes nad močjo in vse bolj tudi nad drugimi udeleženci v prometu bdi elektronika. Pri Ninji H2 SX ta serijsko vključuje nadzor proti zdrsu, sistem za varen in brezkompromisni start, pametni zavorni ABS s prilagodljivim delovanjem v fazi nagiba, »quickshifter«, tempomat, možnost izbire treh različnih programov delovanja motorja, nastavljivo motorno zavoro, ogrevane ročice ter večopravilni zaslon.
Tega je mogoče povezati s pametnim telefonom, z različnimi aplikacijami pa si lahko nanj prikličete kup podatkov, vključno z barvno navigacijo in zemljevidom. V primeru testnega motocikla, ki se je dičil z oznako H2 SX SE in kot tak predstavlja Kawasakijevo zastavonošo, pa sta v nosu in repu motocikla dodana še radarja, ki služita kot platforma za aktivni tempomat (do 160 kilometrov na uro) ter zaznavanje ovire v mrtvem kotu. Z oznako SE je serijsko dodano tudi elektronsko nastavljivo polaktivno vzmetenje ter aktivni žaromet z dodatno funkcijo svetljenja v ovinek in samodejnim vklopom ter izklopom dolge luči.
Razumljivo je, da je večina vseh omenjenih funkcij večstopenjsko nastavljiva oziroma jih je mogoče tudi izklopiti, vsemu temu pa je skupno enostavno in intuitivno upravljanje prek funkcijskih tipk na levi strani krmila. Na seznamu serijske opreme je tudi centralno stojalo, dva bočna kovčka z dodatnimi torbami in brezstični ključ, ki aktivira osrednji vrtljiv gumb ključavnice ter vselej deluje zanesljivo in brez neskončno dolgih kalibracijskih protokolov. Če pod vse skupaj potegnem črto, ugotovim, da pravzaprav manjka samo elektronsko nastavljiv vetrobran.
O udobju in lepoti
Če sport tourerja, kakršen je Kawasaki Ninja H2 SX SE, povezujemo tudi s potovanji, potem – jasno – povsem upravičeno pričakujemo tudi visok nivo udobja. Na tem področju vam bodo pri Kawasakiju najverjetneje rekli, da udobnejšega podobnega motocikla ni, in v veliki meri bodo imeli prav. Vendarle pa boste sodbo o udobju tega motocikla morali spisati sami.
Kajti precej je odvisno od tega, kakšna so vaša pričakovanja in kje je vaša skrajna meja tolerance. Če boste nizali hitre avtocestne kilometre, bi moralo vaše telo začutiti prve znake utrujenosti po približno dobrih dveh urah vožnje, če pa bi nemara ubirali tudi kakšne stranske in slabše asfaltne poti, pa se bo ta čas skrajšal za približno polovico.
No, kljub relativno športni ergonomiji tako za voznika kot za sopotnico menim, da je na račun prostornosti tega motocikla tistega osnovnega in vzdržnega udobja dovolj tudi za celodnevno vožnjo. Seveda si lahko stopnjo udobja tudi poljubno nastavljate z izbiro različnih voznih programov in hitrimi ter enostavnimi nastavitvami vzmetenja, a sem mnenja, da prav dosti potrebe po tem ni.
Hočem reči – že res, da v srednjem in dežnem programu motor in elektronika delujeta za odtenek bolj zadržano kot v športnem, vendar tudi ob izbiri najbolj ostrih nastavitev ta motocikel ne postane živčen, še manj pa neprijetno neudoben. Da je vetrna zaščita učinkovita, boste ugotavljali predvsem na avtocestah, kjer boste v okviru hitrostnih omejitev in nenapisanih toleranc še vedno odlično zaščiteni pred sunki vetra in raznimi turbulencami. V primeru slabega vremena bo pred vodo nekoliko bolje zaščiten spodnji del telesa, medtem pa vas bo zgornji del oklepa pred vodo in umazanijo s ceste ščitil le do višine vetrobrana.
O tem, da je Ninja H2 SX SE impozanten motocikel, ni dvoma. Njegov zajeten sprednji del in sredinska širina prav nič ne skrivata, da pod oklepi ni ostalo prav veliko praznega prostora. Spremembe, ki jih je bil na repu in nosu deležen zaradi vgradnje radarjev, mu v primerjavi s prejšnjimi modeli res ne delajo usluge, a po drugi strani močno poudarjajo visok tehnološki nivo tega motocikla.
Zato vas nekoliko daljši spodnji podaljšek na zadnjem delu ne bi smel motiti, sicer pa se tega ob prisotnosti dveh bočnih kovčkov niti ne opazi. Tudi kovčki sami v ničemer ne kazijo podobe. Prej obratno, zaradi same zajetnosti sprednjega dela celo nekoliko zabrišejo neskladje v velikosti zadka. Pri Kawasakiju smo sicer vajeni, da končni obdelavi med vsemi japonskimi proizvajalci posvečajo največ pozornosti. Zato boste pri Ninji H2 zaman iskali kakšne nepravilnosti, neurejeno spete kabelske sklope, špranje in podobne malenkosti. Očem všečna je tudi njena barvna podoba in tudi sama barva z izrazitim globinskim sijajem.
Gotovo niste pričakovali, da bo motocikel, ki ga razganja od moči in hkrati poka od vseh tehnoloških ter elektronskih biserov, cenovno ugajal širokim množicam motoristov. In ker je Ninja H2 s takšno konfiguracijo opreme, kakršno ima testni motocikel, hkrati tudi najprestižnejši in najdražji Kawasakijev model s cestno homologacijo, se dobrih 31 tisočakov do registracije niti ne sliši tako zelo grozno. Sicer pa – povsem neposredne konkurence, ki bi se Ninji H2 SX SE lahko na prav vseh področjih postavila ob bok, pravzaprav ni.
Končna ocena
Ko se motorist navadi, da je med mirovanjem in vzletno hitrostjo le nekaj sekund, potem vse ostalo postane premalo. Kljub temu pa je Ninja H2 čistokrvni sport tourer. Ni pripravljen za stezo, pač pa za dolge in hitre avtoceste ter zmerno zavite in hitre magistrale. Vendar pozor: ta motocikel zahteva bogate vozniške izkušnje.
Preberite še: Vespa 'Miki Miška' - omejena serija
Prodaja: | DKS, d.o.o. |
---|---|
Cena osnovnega modela: | 31.112 € |
Cena testnega modela: | 31.112 € |
Motor: | 998 cm³, štirivaljni, vodno hlajen, kompresor |
---|---|
Moč: | 147 kW (200 KM) pri 11.000 vrt./min |
Navor: | 137 Nm pri 8.500 vrt./min |
Prenos moči: | šeststopenjski menjalnik, dvosmerni quickshifter |
Okvir: | jeklen cevni |
Zavore: | spredaj 2 × kolut 320 mm, zadaj kolut 250 mm, ABS |
Vzmetenje: | spredaj USD vilica 43 mm, zadaj dvojna nihajka, monoamortizer, elektronsko nastavljivo |
Gume: | spredaj 120/70 R17, zadaj 190/55 R17 |
Višina: | 835 mm |
Posoda za gorivo: | 19 litrov |
Teža: | 267 kg (pripravljen za vožnjo) |