Mlad, pa že kulten

Morda so si pri Piaggiu ob predstavitvi prvega MP3 pred dobrimi 12 leti po tihem želeli, da bi se zgodilo zapisano v uvodu. Vendar se ni. Vsaj ne tako, kot smo si takrat predstavljali. Ljubitelji skuterjev namreč niso množično drli v salone, ampak so previdno in z nekaj zadržki skrivaj tipali takrat novo čudo na treh kolesih. Nekaj se jih je sicer spreobrnilo, večina pa je ostala zvesta dvema kolesoma. A na trgu se je odvil nekoliko drugačen scenarij. Piaggio MP3 je postal zanimiv za avtomobiliste in mopediste. Je namreč rešitev za potrebe številnih, podobno in hkrati obratno (v smislu ciljne skupine kupcev), kot je to veljalo za Vespo po drugi svetovni vojni. Piaggio se je s tem z veseljem sprijaznil. Okrog tega torej, ciao.

V prejšnji številki smo strnili vtise z mednarodne predstavitve v Parizu, nekajtedensko testiranje v Ljubljani pa izkušnjo iz Pariza le še potrjuje. Testni 350-kubični MP3 je prva stopnica v ponudbi tega modela. Bistvo testnega modela je njegov 330-kubični enovaljnik, zato je prav, da ga takoj na vse pretege pohvalim. 300-kubični predhodnik se mi je zdel nekoliko zaspan in prepočasen, a to je pač stvar preteklosti. Živahnost novega motorja je povsem zadovoljiva, enako velja tudi za končno hitrost, ki znaša 140 kilometrov na uro. Z vidika zmogljivosti torej ni nujne potrebe po močnejšem modelu, a če vas bosta pri slednjem poleg dodatnih 14 'konjev' prepričali tudi navigacija in povezljivost s pametnim telefonom, vas bom razumel.

Še ena, zelo pomembna novost, ki je po evoluciji okrasila MP3, je lahkotnost, predvsem prednjega dela. Ta sicer ni bil deležen kakšnih bistvenih konstruktorskih sprememb, zato gre zasluge za natančnejšo vodljivost in lahkotnost pripisati večjim in lažjim prednjim kolesom. Že prej nad stabilnostjo in posledično varnostjo pri MP3 nisem imel pripomb, a odslej serijski ABS še dodatno pripomore, da je vožnja tudi v najbolj kritičnih, skorajda zimskih razmerah zelo sproščena.

V zapiskih, v katerih so nanizani vtisi z vožnje, najdem še uporaben predalček nad armaturno ploščo. Končno! In še vedno me motijo vzvratna ogledala, ki so preblizu glavi. Obstajajo boljše rešitve, a nekaj manevrskega prostora za izboljšave prihodnjih generacij si je pač dobro pustiti. In čeprav mi je pod sedež uspelo spraviti skoraj vse, se draga dama nekega kislega dne pred skokom v središče mesta sprašuje, ali gre tja tudi velik dežnik. Gre. Vendar vseeno, lepe so in dišijo, a naj jih razume, kdor jih more.