Želje so velike

Yamaha Tricity 300 je letošnji absolutni novinec v razredu trikolesnih skuterjev, torej v razredu, ki, kadar je govora o ciljni skupini kupcev, pravzaprav sploh ne meri na motoriste. S Tricitiyem 300 se Yamaha pridružuje pisani druščini tistih skuterjev, ki so vozni z vozniškim dovoljenjem 'B' kategorije in kot ste verjetno tudi sami že ugotovili, teh na naših cestah nikakor ne manjka.

Vsled tega bi lahko v tem zapisu Yamaho Tricity 300 kar takoj postavil neposredno ob bok evropski konkurenci, ki si tega razreda ni samo izmislila, pač pa ga tudi zelo dobro obvlada. Vendar je ne bom. Prvič zato, ker bo za to še dovolj časa, drugič pa zato, ker je Yamahina ponudba trikolesnikov kljub podobni ideji, dovolj raznolika, da jo je vam bralcem, vredno nekoliko podrobneje predstaviti.

Yamaha nas je pred petimi leti prvič prijetno presenetila z lahkotnostjo njihovega prvega nagibajočega se trikolesnika Tricity 125/155, ter nato pred dvema letoma skorajda šokirala z odličnimi voznimi lastnostmi trivaljnega Nikena. Medtem ko je zasnova prednje preme prvega relativno enostavna (vendar zelo učinkovita), je pri drugem tehnično precej bolj sofisticirana in kot taka v smislu vožnje tudi povsem ekvivalentna klasičnim motociklom. Težava drugega je v tem, da (hvala Bogu) ni vozen z 'B' kategorijo. Enako velja za prvega, vendar s to razliko, da je zaradi majhnega motorja sape dovolj zgolj za mestno in primestno vožnjo. Vseeno pa je Yamaha z obema dokazala, da zna še kako dobro konstruirati nagibajoče se trikolesnike.

Vmesni člen, oziroma Tricity 300, je torej logična posledica zgornjega. Zasnova prednjega dela je bolj podobna večjemu Nikenu, vendar s to razliko, da sta dve klasični dvojni vilici vgrajeni na notranji strani koles. Medtem ko je zadnji del skuterja od sedeža nazaj, v katerem se skriva tudi 292-kubični enovaljnik z 28 'konji', praktično v celoti posodil model XMax 300, je sprednji del bistveno obilnejši in seveda tudi težji. Masa skuterja je tako v primerjavi s standardnim dvokolesnim XMaxom (180 kg) večja za konkretnih 60 kilogramov. Ni dvoma, da to vpliva na razmerje med maso in močjo, zato zgolj ugibam, ali ne bi bilo morda bolje, da bi zadek z vso pripadajočo tehniko posodil za številko večji 400-kubični XMax, ki pa je resda dražji.

Ne bom zapisal, da so Yamahini 'konji' prav posebej jeznoriti, so pa v kombinaciji s CVT menjalnikom zelo živahni in skuter hitro ter suvereno poženejo skozi križišča, na hitrih cestah pa se trimestna številka na merilniku hitrosti izpiše zelo hitro. Živahnosti je torej dovolj.

Podobno kot pri Nikenu, tudi pri Tricityu sprednje vzmetenje v primerjavi z zadnjim neravnine požira neverjetno mehko. Če boste z levim sprednjim kolesom povozili luknjo, se na desno ne bo prenesel niti delček udarca in seveda obratno. Udobje prednjega vzmetenja je sicer nadpovprečno, a se na račun le tega preko obilnega ročičevja na krmilo prenese zelo malo povratnih informacij. Tako voznik večino časa sploh ne čuti, kaj se dogaja pod prednjimi kolesi, kar pa ne pomeni, da skuterju v zavojih ne more zaupati. To, da prednja kolesa tako v nagibu kot pri zaviranju vzdržujejo veliko mero oprijema, se s kilometri pač zasidra v voznikovo podzavest, vožnja pa je posledično ne glede na stanje cestne podlage sproščena.

Tricity 300 zmore skozi zavoje peljati v nagibu od 39 do 41-stopinj, kar pomeni, da boste mestno križišče prevozili atraktivno in mnogo prehitro, ter hkrati še vedno ostali na varni strani. Vseeno pa priporočam, da pogum uskladite z razumom, saj se bo centralno stojalo slej ko prej dotaknilo tal. Takrat se bo masa prednjega dela prenesla na notranje kolo, posledično pa se bodo fizikalne zakonitosti oprijema pnevmatik nekoliko spremenile. Tricity v takih situacijah brez oklevanja odpušča in dopušča popravke, a kot rečeno, vseeno je dobro vedeti, da ima navidezna stoodstotna stabilnost tudi svoje meje.

Še posebej Tricity izstopa po svoji velikosti, kar s seboj prinaša tudi številne prednosti. Vetrna zaščita je za obilnim prednjim delom izredna, prostora pod sedežem pa za vsakodnevne potrebe zlepa ne zmanjka. Kar se tiče komforta in prostora sem pogrešal zgolj uporaben predal za drobnarije pred voznikom, sicer pa si poglavje udobja in ergonomije zasluži oceno odlično. Vsekakor velja omeniti tudi serijsko opremo, ki zajema brezkontaktni ključ, sistem proti zdrsu, ABS, možnost 'zaklepa' prednje preme in parkirno zavoro.

Foto: Uroš Modlic