"Boberček"

Ker je 'bobrček' pri nas ostal dlje časa, sem se nalašč odločil, da ga bom za uvodni prispevek v naši reviji predvsem – opazoval. Časa za pisanje o vtisih s ceste bo namreč več kot dovolj. Začnimo torej pri začetku. Čemu bi Moto Guzzi, ki že uspešno prodaja retro modele serije V7, begal svoje kupce in pripravil le za odtenek večjega V9? Vendarle govorimo zgolj o razliki 109-kubičnih centimetrov prostornine in vsega skupaj za tri umirjene 'konje' večji moči. No, odgovor je razmeroma preprost, zato ker hoče biti V9 kruzer, tematika modelov serije V7, pa je obarvana bolj 'roadstersko'.

S tehničnega vidika je med V7 in V9 razlik malo. Na račun daljšega hoda batov je večja delovna prostornina, bolj kot na same tehnične specifikacije, pa ta velikostni prirastek vpliva na značaj motorja. Bil naj bi bolj uglajen in moral bi bolj globoko basirati, a o tem, kot rečeno, kdaj drugič.

To, da je Moto Guzzi vedno na najboljši možen način združeval klasiko in moderno, ni velika skrivnost, zato s tega vidika tudi naš Bobber Sport ni izjema. Vredno si je vzeti čas in si ga dobro ogledati, saj bo tako vtis in posledično tudi občutki v vožnji drugačen. O tem, kar v tem razredu dela Guzzi, drugi, manj petični (beri japonski) proizvajalci doslej niso niti sanjali. Kamorkoli pogledaš, karkoli otipaš in o čemerkoli v zvezi s tem razmišljaš, ima smisel, konotacijo finega in izžareva predanost in pozornost tistih, ki so si ta motocikel zamislili. Če vprašate mene, s tem tudi opravičuje ceno.

Poglejte barve. Izpušne cevi, izpušni lonci, ravno krmilo, rozeta prednjega žarometa, zadnji blatnik in ščitek nad žarometom so obarvani v moderno matirano črno barvo, ki jo dopolnjuje unikatna 'matirana bronza' in jo plemeniti zlat Ohlinsov odtenek. Blatniki in bočni pokrovi niso niti plastični niti pločevinasti, ampak aluminijasti. Aluminij krasi tudi okvirje ličnih stikalnih sklopov na krmilu. Pri Guzziju namreč vedo, da motorist svoj motocikel veliko otipava, zato so občutki na otip z namenom prijetni.

Poglejte sedež. Že res, da je skromno oblazinjen a kombinacija usnja in alkantare deluje prestižno. Ne samo, da je sedež prijeten na otip, hkrati tudi nič ne drsi in je na račun dizajnerskega kroja lep tudi za oči. Površno spet kabelski snop? Ne, tega pri Guzziju ne boste našli.

Poglejte kolesa in mehaniko. Na prvi pogled nič posebnega, a 22 krakov že zelo spominja na klasična žičnata platišča, še bolje pa je, da so linije takšne, da jih je enostavno čistiti. Tam se dičijo tudi Brembove zavore. Nekaterim to pomeni veliko. In motor? Kljub temu, da je praktično popolnoma črn, je izpostavljenih nekaj detajlov. Pokrovi ventilov so na primer okrašeni z vijaki, ki ponazarjajo število ventilov v vsaki glavi vzdolžno postavljenega motorja. Šele zelo pozoren pogled odkrije tudi diskretno USB-vtičnico preko katere lahko, če bi slučajno želeli, na svoj mobilnik potegnete različne podatke o svojem Bobberju.

Prihaja čas za vožnjo. V odsevu stekel na stavbi RTV-ja vidim, da sem s svojimi 186-centimetri za 'boberčka' nekoliko prevelik. A je vseeno dovolj prostoren. Več pa v nadaljevanju.