V mestu mu ni para. Pa tudi izven njega

Recite mi metuzalem, mumija, starokopitnež ali kakorkoli pač hočete, a ko je govora o mestni mobilnosti, je skuter, zlasti tak, kot je Piaggio Medley 150, skozi prizmo mojega pogleda absolutni mobilnostni prvak. Ja, saj vem, da danes (tudi pri nas) obstaja cel kup različnih variacij na temo prevoza in mobilnosti, a tistih, ki smo svoja adolescenčna leta dobesedno presedeli na skuterjih in mopedih, pač ne boste prepričali. Čeprav živim v mestu, kjer je v povprečju 120 meglenih, 90 ledenih ter 150 oblačnih, deževnih ali zasneženih dni, si življenja brez skuterja ne znam predstavljati. Če bi imel moč, bi sprejel zakon, da mora vsako delovno aktivno slovensko gospodinjstvo imeti vsaj en skuter.

Piaggio Medley 150 bi v vlogi obveznega prevoznega sredstva blestel. Zato obstaja cel kup razlogov, med najbolj prepričljive pa štejem njegovo sposobnost, da pripelje od vrat do vrat, da je z vidika ekonomičnosti najmanjši parazit v gospodinjstvu ter da me kljub svoji preprostosti ni nikoli razočaral. Še več, ob kombinaciji lahkotnosti upravljanja, iskrih pospeševanj, prostornega prtljažnika in vsakodnevne uporabnosti je pravzaprav nemogoče ostati povsem ravnodušen.

Prepričan, da Medley 150 ni obsojen samo na vožnje po mestu in okoli njega, sem se z njim odpravil tudi na skrajni jug hrvaške Istre. Časovno nisem izgubil veliko, sem pa na cilj prišel najceneje v svoji dopustniški karieri. Medley je ob potovalnem tempu s hitrostjo od 80 do 100 km/h, za 220 kilometrov poti porabil 6,3 litra goriva. Za šest evrov na bencin iz Ljubljane do Banjol pri Pulju, lepo vas prosim.

No, ker je Medley vendarle bolj doma v mestni džungli, je glavnina mojih voženj potekala po slabih ljubljanskih cestah, kjer se je znova izkazalo, da je kombinacija 16-palčnega kolesa spredaj ter 14-palčnega zadaj zmagovalna. Prednje kolo uspešno premaguje neravnine, pri tem pa mu pomaga tudi vzmetenje z (za mestni skuter) relativno dolgim hodom (88 mm).

Hod zadnjega vzmetenja je nekoliko krajši, poleg tega pa je nastavljiva le prednapetost vzmeti, zaradi česar sem bil po daljših odsekih luknjastih cest vsakokrat nekoliko pretresen. V primeru posamičnih lukenj pa omejitve zadnjega vzmetenja delno kompenzira nekoliko širša zadnja pnevmatika. Vzmetenje je pod črto povsem korektno, sploh glede na ceno skuterja.

Skoraj šestmesečno druženje je seveda razgalilo tudi (še) kakšno pomanjkljivost. No, morda niti ne gre za pomanjkljivost, recimo temu raje manevrski prostor za izboljšave. Morda bo zaradi naših pripomb naslednja generacija še boljša. Nerodno je umeščena centralna ključavnica, zato je vtikanje ključa na slepo vedno loterija. Vratca predala pred voznikom so glede na volumen in uporabnost predalčka pred voznikom bistveno prevelika, prenerodna in občasno zatikajoča.

Še vedno me moti, da je odklepanje sedeža s stikalom možno samo takrat, ko je vključen kontakt, vzvratna ogledala pa bi lahko bila pomaknjena nekoliko bolj naprej. Zavore so dobre, zato Boschev ABS le redko odredi pulziranje zavorne ročice, vseeno pa menim, da bi nekoliko drugačna konfiguracija zavornih elementov še dodatno pripomogla k dobremu občutku na zavorni ročici.

In to je to. Če bi vsakič, ko sem se z ozkim in vitalnim Medleyjem prebil na čelo kolone, dobil evro, in če bi ovrednotil čas in stroške, ki mi jih je Medley prihranil v primerjavi z avtomobilom, bi bil strošek nakupa, tudi na račun dejstva, da lepo ohranjeni skuterji celo po desetih letih ohranijo več kot polovico svoje cene, ob koncu naslednje sezone verjetno že povrnjen.