Test: BMW R 1200 RS

V zadnjem desetletju so tradicionalni športni potovalniki svojo vlogo na trgu potihoma in skorajda brez odpora morali prepustiti tako imenovanim vsestranskim adventure motociklom. Tem je sicer treba priznati, da so zelo dobro povzeli vse bistvene lastnosti športnih potovalnikov, a za ljubitelje klasike je kljub sila preprostemu receptu prave ponudbe razmeroma malo. Ne preveč, a vendar solidno zmogljiv motor, dober paket vzmetenja in zavor, nekaj potovalnih zmogljivosti in udobja ter morda še nekaj šport­nega videza, to je načeloma vse, kar je treba.

BMW, ki je bil v zadnjih letih pri izpopolnjevanju svoje prodajne palete med najbolj plodnimi izdelovalci motociklov, v tem razredu sploh ni novinec. Že leta 1976 je bil prepričljiv z modelom R 1000 RS, v začetku tisočletja pa je moral, najverjetneje predvsem zaradi zmogljivosti takratnih bokserskih motorjev, ki so poganjali model R 1150 RS, priznati, da je konkurenca takrat znala bolje. Na boksersko gnani RS (Road Sport) so tako za nekaj let pozabili, so se pa v ta segment pred nedavnim vrnili prepričljivo in z veliko sloga.

Da je tako, se gre zahvaliti zdaj ne več čisto novemu vodno hlajenemu bokserskemu motorju. Ta motor je po posodobitvah na sam vrh v svojem razredu brez težav prignal kultnega GS in luksuznega RT, odlično pa se znajde tudi v okvirju modela R 1200 R in R 1200 RS.

Ker si R 1200 RS precejšnji del okvirja in geometrije deli z modelom NineT in R 1200 R, ta motocikel ni povsem klasičen bokserski BMW, kot jih poznamo. Navajeni smo bili, da imajo boskerski BMW-ji spredaj tako imenovani telelever, ki je po prihodu vodno hlajenih motorjev zaradi hladilnika vode ostal na tovarniških policah. Pri modelih GS in RT so hladilnike vode uspeli stisniti ob bok motocikla, pri drugih, ki morajo glede na svoj namen biti precej ožji, pa za to enostavno ni bilo prostora.

Da bi zaradi novega klasičnega vpetja prednjega kolesa v primerjavi s cenjenim teleleverjem R 1200 RS kaj izgubil na področju stabilnosti in vodljivosti, ni opaziti. Kakovostno vzmetenje, podprto z ele­ktronsko nastavljivostjo v treh stopnjah, stabilnostnim programom in odličnim Brembovim zavornim paketom, omogoča, da ste tudi med ostrim priganjanjem tega motocikla vedno na varni strani. Kar se tiče nastavitev in obnašanja vzmetenja, ima voznik kljub številnim možnostim pravzaprav zelo malo dela, saj razen tega, da v preprostem izbirnem meniju izbere želeno nastavitev, vse opravi ele­ktronika. O kakšnem zibanju pri vožnji čez grbine ali posedanju pri silovitem zaviranju ni ne duha ne sluha. Pač, dobrote in veselje, ki jih prinaša sodobno ele­ktronsko podprto vzmetenje.

Kar se tiče samega motorja, se zdi, da za dinamično športno cestno vožnjo ta hip ni primernejšega. Motor sicer ne poka od obilice 'konjev', a ta dva nemška bata suvata suvereno in prožno. Njegova ele­ktronika je standardno podprta z možnostjo izbire različnih programov delovanja, je pa treba priznati, da velikih razlik med njimi na suhi cesti ni bilo opaziti. Menjalnik je v zadnjih dveh prestavah dolg, zato visoka avtocestna hitrostna povprečja ne bodo povzročala nepotrebnega obremenjevanja motorja. Testni motocikel je bil opremljen tudi s sistemom quickshifter, ki omogoča prestavljanje brez uporabe sklopke v obeh smereh. Med prvo in drugo prestavo je vsaj na glasovna sporočila, ki jih pošilja menjalniška mehanika, še vedno bolje uporabljati sklopko, v prestavah više pa odločen in hiter pritisk ali dvig prestavne 'ročice' prestavo v hipu pretakne gladko in tekoče brez kakršnegakoli cukanja. Za prestavljanje navzdol mora biti plin popolnoma zaprt, vsakič pa motor samodejno doda nekaj vmesnega plina, ki proizvede tudi nekaj ušesom prijetnega pokanja iz izpušnega sistema. Prijetno.

Kakorkoli, tehnike je dovolj, da se mora voznik pred prvo vožnjo kar nekaj časa ukvarjati z nastavitvami. In ko vse tiste sicer pregledne in enostavne ikone in menije spravi v red, se nato še nekaj deset kilometrov ukvarja z iskanjem razlik in ustreznih nastavitev. A ko enkrat najde tisto pravo, na vse skupaj enostavno pozabi. Tako je s tem.

Toliko o tehniki, kako je z udobjem in turizmom? Položaj voznika za nizko nastavljenim krmilom je precej športen, vendar daleč od tistega, ki ga poznamo iz športnega modela S 1000 RR, s katerim si RS v veliki meri deli tudi videz. Sedež v osnovi ni nastavljiv po višini, lahko pa kupec ob naročilu izbira med dvema višinskima možnostma. Sam pri svojih 187 centimetrih nisem zaznal nikakršnega pomanjkanja prostora. RS je po merah velik motocikel in zdi se, da z njim ni težavno v kosu prevoziti 200 ali več kilometrov. Vetrna zaščita je nastavljiva v štirih stopnjah po sistemu 2 + 2. Ni je sicer toliko, kot pri drugih BMW-jih, vendar dovolj, da vetra in trušča okrog čelade ni preveč tudi pri večjih hitrostih. Glede na dejstvo, da ima BMW v svoji ponudbi precej bolj luksuzne in potovalne motocikle, to, da RS v osnovi prihaja brez kovčkov, ni nikakršna slabost. Če jih potrebujete, jih najdete na seznamu originalne dodatne opreme. Ta je dovolj dolg, da lahko RS tudi resno in daleč potuje. A sam ga za tak namen ne bi izbral. Preprosto zato, ker je preveč zabaven in živahen, da bi z njim tovoril prtljago. Je motocikel tistega tipa, ki ga zajahaš, zapneš usnjeno jakno, se odpelješ, ne nujno daleč, in se vrneš domov s tistim blaznim pogledom. Bolj zabavno je namreč gnati počasni motocikel kot zaradi prometa na cesti daviti najzmogljivejšega superšportnika.

Ne moremo reči, da pri konkurenci in tudi znotraj same BMW-jeve ponudbe ni mogoče najti boljšega športnega, boljšega potovalnega ali boljšega urbanega motocikla. A ko preizkusiš RS, ugotoviš, da bi za bolj potencirano športnost, za več potovanj in za več veselja na kratkih mestnih vožnjah, kot jih ponuja ta motocikel, potreboval vsaj dva, če ne kar tri motocikle. RS sicer ni nikakršen kompromis, je povsem samosvoj motocikel z veliko tistega, čemur radi rečemo slog, duša in značaj.

A kljub temu je RS živ dokaz, da so odlični kompromisi v svetu na dveh kolesih po zaslugi sodobne tehnologije mogoči, odrekanja nečemu na račun nečesa drugega pa postajajo vse manjša. Živeti s kompromisi je pametno, manj stresno in na dolgi rok bolj praktično, ni pa pisano na kožo vsakemu. Če ste med tistimi, ki to zmorejo, potem je RS prava izbira.

Matjaž Tomažič, foto: Saša Kapetanovič