Test: Ducati Scrambler 1100

Ducati Scrambler je prav poseben Ducati. Pred tremi leti so se namreč v Bologni odločili, da bodo kupcem ponudili tudi motocikle, pri katerih v središču pozornosti ne bodo zmogljivosti in najsodobnejše tehnološke rešitve, ampak motocikel za vsakdanji odklop. Motocikel, ki bo –čeprav ima zgolj motor, dve kolesi, krmilo in tisto, kar pač spada zraven – enostavno prevzel. Veste, enako si je pred četrt stoletja slavni inženir Galluzzi zamislil svojega Monstra.

Če je bil ob nastanku prav Monster tisti, ki bi ga izbral sodobni Marlon Brando, je danes to Ducati Scrambler. Z mojstrskim marketingom in čudovitim motociklom so Italijani v svetu scramblerjev dobesedno čez noč ustvarili novo znamko – Scrambler.

A prišel je čas, ko sta dva člana družine Scrambler nujno potrebovala tretjega. Zmogljivejšega in predvsem večjega. Prihod Scramblerja 1100 je pravzaprav logično nadaljevanje zgodbe. Prvič, po treh letih so tisti prvi kupci svojega Scramblerja prerasli in želijo več. Drugič, v času, ko gre gospodarstvu dobro, nas ni malo, ki razmišljamo o drugem motociklu, vendar mora biti ta z vseh zornih kotov odličen. In tretjič, podobne, a zmogljivejše motocikle ima konkurenca.

Vsakič, ko kdo predstavi nov, večji model, se motoristi nehote osredotočimo na moč in zmogljivosti. Ob tem, da je Scrambler 1100 v primerjavi s starejšim in manjšim 803-kubičnim modelom pripravljen za vožnjo pridobil slabih 20 kilogramov in ne tako zelo konkretnih 13 'konjev', se je tako marsikdo spraševal, ali lahko novinec v družino prinese kaj več. A najbolj prav so imeli tisti, ki vedo, da se smisel in bistvo tovrstnih motociklov skrivata drugje. Vrnitev h koreninam? Scrambler to zmore, vprašanje je, ali zmorete vi.

Scrambler si je ustvaril lastno motociklistično identiteto, Scrambler 1100 pa jo je brez najmanjšega dvoma povzdignil na višjo raven. Za začetek je v primerjavi z manjšim dvojčkom občutno večji. Samo sedež je v povprečju za štiri centimetre širši, medosna razdalja pa je daljša za 69 milimetrov, torej je jasno, da je veliki Scrambler zdaj tudi prostoren in relativno udoben motocikel.

Še preden pa se je vse skupaj začelo, je bilo treba oživiti zračno hlajeni motor, za katerega smo se bali, da so pri Ducatiju nanj pozabili. Ikonični 1.079-kubični dvovaljnik je svoj čas poganjal Monstra, ki je vedno veljal za enega izmed tistih bolj surovih motociklov. Sicer ne gre pozabiti, da je ta zračno hlajeni motor v svojih zlatih časih komajda presegel mejo stotih 'konjev', zato je Scramblerjevih 86 'konjev' ob zategovanju vratu zaradi standarda Euro4 pravzaprav odličen rezultat. Kljub zavedanju, da ima konkurenca na to temo v ponudbi močnejše modele, pa sam med testom nisem niti pogrešal niti potreboval niti za kanček več motorne moči. Lepota tega motorja se namreč ne skriva, ampak dobesedno buhti iz fluidnega podajanja moči v vseh režimih vožnje. Še najmanj mu ustreza priganjanje v najvišje vrtljaje, pri nizkih pa je pulziranje dvovaljnika močno izrazito, vendar prijetno. Tistim, ki prisegate na srednje visoke vrtljaje, bo ta mehanski motorni dragulj pisan na kožo.

Bog ne daj, da bi trdili, da oba manjša Scramblerja ne bi bila odlična motocikla, sposobna upravičevati pričakovanj voznika, a največji član te družine ju na področju voznih lastnosti, ergonomije ter tudi na področju najsodobnejše elektronike močno prekaša. Za začetek je Scrambler 1100 opremljen s Cornering ABS-om, štiristopenjskim sistemom za nadzor zdrsa zadnjega kolesa ter tremi različnimi mapami motorja (Active, Journey, City). Bogatejša in preglednejša je tudi instrumentna plošča, ki ima dodan ovalen merilnik za prikaz hitrosti, posledično pa je na osnovnem okroglem elementu več prostora za več podatkov in 'več' potovalnega računalnika. Kar se tiče sprehajanja po menijih in priklicu podatkov na zaslon, vidim pri Scramblerju veliko možnosti za napredek. Pogrešal sem na primer merilnik zunanje temperature in kakšno dodatno tipko za lažje upravljanje celotnega informacijskega sistema. A vse to so stvari, ki jih motoristi, potem ko enkrat najdemo najprimernejše nastavitve, uporabljamo redko.

Se mi je pa zaradi vsega tega Scrambler v vožnji vsakič znova odkupil z odličnim občutkom na zavorni ročici ter brbotanjem in pokanjem iz dveh izpušnih loncev. Kljub pričakovanjem, da bo pri višjih hitrostih močno pihalo, pa me je Scrambler presenetil. Piha namreč še bolj, kot sem pričakoval in sem vajen od klasičnih slečenih motociklov.

Menim, da Ducati Scrambler 1100 spada med najlepše tovrstne motocikle, a gotovo se najde tudi kateri, ki mu njegov videz ne bo po okusu. A kadar je govora o izdelavi in detajlih, Scrambler ne razočara. Na njem ne boste našli površnosti ali pa sestavnega dela, ki ne bi bil vsaj premišljeno pritrjen, če že sam po sebi ni kaj posebnega. Globlji pogled pa razkriva tudi nabor odličnih komponent, radialno vpete Brembove zavore in povsem nastavljivo vzmetenje. Všeč mi je tudi v okrogli sprednji žaromet integrirana črka X, ki simbolizira nalepke, ki so jih v 70. letih amaterski dirkači lepili čez žaromete svojih motociklov. Všeč mi je tudi to, da je na njem vsega le pet večjih plastičnih delov. Eden od teh je ohišje zračnega filtra, pri modelu Special, ki ima aluminijaste blatnike, pa so plastični le trije deli. Vidite, Ducati Scrambler je tudi s tega zornega kota eden izmed najboljših. S tem pa opravičuje svojo ceno.

Ljudje danes vse bolj stremimo k temu, da bi se vsaj v prostem času vračali nazaj h koreninam. In Ducati Scrambler 1100 je vsekakor motocikel, ki to zmore in vam je pri tem pripravljen pomagati. Ne bo vas silil k naglici, čeprav zmore biti nagel. Ne bo vas silil k nizanju kilometrov, bodo pa tisti, ki jih boste prevozili, pa čeprav samo do prvega kmečkega turizma nad vašim krajem, sproščujoči in pomirjajoči. To je motocikel, ki vas vsakič povabi na vožnjo. Če živite stresno in v prehitrem tempu, bi ga morali imeti. Prav tako, če ste po značaju uživač in flegmatik. Pika.