Test: Ducati Streetfighter V4 - Trk svetov in značajev

Meja magičnih 200 »konjev« (147 kW) je bila v svetu motociklov prebita že zdavnaj. Najprej seveda v razredih, kjer se je vsa ta silna moč uporabljala v dirkaške namene, pred dobrimi tremi leti pa se je vsa ta moč znašla tudi v povsem serijskih »bikini« motociklih. Razred t. i. hipernaked motociklov je bil sicer vselej brutalen, danes pa ni prav posebej nenavadno, če boste z njim na stezi postavili čas, o kakršnem so še pred nekaj leti serijski motocikli samo sanjali, nato pa se boste z njim odpeljali domov. Trk dveh svetov torej.

Če vsaj malo spremljate motociklizem, potem veste, da v okrožju Borgo Panigale blizu Bologne znajo. V prvi vrsti znajo narediti motocikel, da se ti ob pogledu nanj zašibijo kolena, še bolj poglavitno pa je to, da so po enajstih letih partnerstva z nemškim Audijem vsi po vrsti – tudi tisti najbolj športni in na prvi pogled surovi – zanesljivi in po zaslugi obsežnega paketa elektronskih pomagal dejansko uporabni tudi v običajnem prometu.

Konkurenca je gonilo napredka, spremembe modelnega leta 2023 pa so vseeno minimalne

Da bi bil Streetfighter V4 še bolje pripravljen na troboj, ki sta mu ga s prihodom modela M1000R ter modelom Z H2 napovedala BMW in Kawasaki, so ta sicer relativno svež model iz leta 2020 vendarle morali nekoliko osvežiti. Spremembe so v večjem delu zelo podobne tistim, ki jih je bil minulo sezono deležen njihov zastavonoša Panigale V4.

Streetfighter, ki je pravzaprav slečen Panigale s privzdignjenim krmilom, je tako dobil za liter večji rezervoar goriva, ki ponuja več opore pri zaviranju. Spremenili so tudi ciklistiko, večina pozornosti pa je bila namenjena motorni in varnostni elektroniki. Osvežena je bila tudi grafika barvnega TFT-zaslona, kot pravijo pri Ducatiju, pa so prisluhnili tudi lastnikom zdaj že starega modela in izboljšali odvajanje vročega zraka izpod sedeža in voznikove zadnjice.

Nič drastično pomembnega torej. Sploh ob dejstvu, da se med večino kupcev bitka s tekmeci bolj kot na cesti in stezi odvija z besednimi argumenti in podatki iz tehničnih specifikacij. Ducati je tu vseeno potegnil črto in štirivaljnik V-zasnove ukrotil pri 208 »konjih« (153 kW), vendar hkrati na seznam dodatne opreme umestil tudi Akrapovičev izpuh, s katerim se lahko moč poveča na še bolj impresivnih 220 »konjev«.

Kakor koli, da bi iz dobrega litra delovne prostornine iztisnili 153 kilovatov, je treba imeti veliko znanja. No, dvoma o tem, da Streetfighterjev Desmosedici Stradale predstavlja vrh evolucije atmosferskih motorjev, pravzaprav ni. S sistemom krmiljenja ventilov Desmodromic predstavlja Ducatijevo hišno specialiteto in se je sposoben zavrteti do visokih 14.000 vrtljajev. Tu so še štiri različne mape in različni vozni programi, ki poskrbijo, da se značaj tega motocikla iz nastavitve v nastavitev zelo opazno spremeni v »drug« motocikel.

Težko bi sicer rekel, da ta motor v primerjavi z nekaterimi drugimi, ki imajo zaradi svoje zasnove precej drugačen značaj, v vsakodnevnem življenju prinaša kakšne posebne prednosti, je pa opazno, da prinaša kakšno manj pomembno pomanjkljivost. Ta motor na primer dejansko raje živi v višjih režimih, zato se navkljub relativno kratko stopnjevanemu menjalniku pri nizkih vrtljajih nekako čuti, da je glavnina moči in navora rezervirana za konec, ki dobesedno jemlje sapo.

Ergonomija tega motocikla je daleč od striktno dirkaške, kakršna je na modelu Panigale V4, je pa vsekakor zelo aktivna. Četudi na videz Streetfighter ni prav obilen motocikel, je prostora na njem več kot dovolj. No, košarkarjem bi morda res lahko zmanjkal kakšen centimeter prostora, preostali pa se bomo na njem vselej počutili dovolj udobno in hkrati našli tudi nekaj prostora za gibanje, ki je pri takšnih zmogljivostih enostavno nujno.

Filigranska elektronika – serijsko

Videti je, da so pri Ducatiju malce prezrli dejstvo, da tega motocikla najverjetneje ne bodo kupovali in vozili »povprečni« vozniki, zato so že v tem, sicer osnovnem modelu, na krov namestili eno izmed najbolj sofisticiranih elektronik nasploh. Vprašanje o tem, ali je tega treba, je tako še kako na mestu, a na drugi strani tudi ni dvoma, da je to motocikel, namenjen ljubiteljem tehnologije in zmogljivosti. Medtem ko so različni elektronski sistemi pri drugih proizvajalcih nastavljivi v treh ali štirih stopnjah, so možnosti pri Ducatiju praktično podvojene.

Marsikomu to seveda ne pomeni prav veliko, v prevodu pa to pomeni, da je možnosti nastavitev bistveno več. Morda ne prav pomembno na sobotnem izletu, vsekakor pa dobrodošlo pri lovu na desetinke sekunde na stezi. K sreči sta logika in funkcionalnost nastavitvenih menijev ter dostopa do njih urejeni tako, da v času vožnje omogočata zgolj najosnovnejše spremembe, za kaj več pa je treba zaradi varnosti ustaviti ob robu ceste ali, če želite, v boksih.

Spreten kot atlet, lahkonog kot balerina

Čeprav je bil testni Streetfighter pravzaprav osnovna različica, se mu svojih komponent ni treba prav nič sramovati. Nastavljiva Showina sprednja vilica in nastavljiv Sachsov zadnji blažilec sta absolutno kos vsem cestnim razmeram in v tem hipu se težko spomnim motocikla, ki bi v roke, hrbet, noge in zadnjico voznika posredoval tolikšno mero neposrednih in transparentnih povratnih informacij. Predvsem to velja za sprednji del, za katerega sem imel tu in tam občutek, da moja zapestja namesto za krmilo grabijo neposredno za os prednjega kolesa.

Celo vsak najmanjši impulz s krmila se hipno in praktično intuitivno ter brez kolebanja spremeni v natančno in zamišljeno spremembo smeri.

Vodljivost, stabilnost in mirnost na hitrih ravninah ter lahkotne spremembe smeri so sicer ena izmed največjih odlik te športne šasije, a sam sem bil še bolj navdušen nad odlično ciklistiko, zaradi katere se kljub občasnemu pretiravanju nisem znašel v situaciji, ko bi mi Streetfighter razširil ali skrčil zadano linijo, ne glede na radij ovinka.

Čeprav se bo tole slišalo malce nasprotujoče, se boste kljub brutalnosti pogonskega agregata in izrazito športnim voznim lastnostim s tem motociklom lahko vozili tudi zelo umirjeno in hkrati tudi zelo dinamično. V nagibe se namreč ne spušča samo zelo lahkotno, pač pa tudi zelo enakomerno, zato se ga lahko lotite tudi z nekoliko mehkejšo roko. Če vas morda skrbi, da se za krmilom tu in tam ne bi počutili dovolj varno, je vaš strah odveč. Prej nasprotno – bolj bi vas moral skrbeti občutek, da za ta motocikel praktično ni omejitev, kar pa seveda ne drži. Polna žlica zdravega razuma in brezhibna povezava med desnim zapestjem ter glavo sta vseeno pogoj za vožnjo tega motocikla.

Diskontne ponudbe v Borgo Panigale pač ni

Še preden izčrpam prostor na teh straneh, bi rad omenil predvsem to, da Streetfighterja ne bi smeli kupovati tisti, ki niso pripravljeni sprejeti tudi tiste vrste kompromisov, ki se že malce spogledujejo s pomanjkljivostmi. Za začetek boste potrebovali sopotnico, ki ne bo silila prav na vsako vožnjo, če pa že bo, pa naj bo tiste bolj trpežne sorte. In če so se evidentno (bočna krilca) ukvarjali z aerodinamiko, pri tem v mislih prav gotovo niso imeli vetrne zaščite.

Bolj kot ne lahko pozabite tudi na to, da boste na rep motocikla privezali resnejše količine prtljage, z vgradnjo kakršne koli transportne opreme pa boste naredili zločin nad tem dizajnerskim remek delom. In cena? Kljub temu da konkurenca za njegove neposredne tekmece zahteva podobne zneske, se skoraj 24 tisočakov ne sliši prav diskontno. No, vseeno se velja potolažiti, da Street­fighter svojo ceno upraviči tudi z dolgimi servisnimi intervali.

Preberite še: Ducati DesertX Rally - najbolj divji off-road Ducati

Morda vas bo zanimal tudi pogovor, ki ga vodi Borut Pahor