Test: Honda Forza 300 (2018)

Saj ne, da bi trdil, da pri Hondi niso dovolj drzni. Prav oni so tisti, ki so v preteklih desetih letih na trg poslali lepo število modelov, s katerimi so zapolnili skoraj vse obstoječe vrzeli med različnimi razredi. A z izjemo dveh ali treh 'nišnih' modelov je njihova celotna flota ustvarjena z željo, da bi ugajala vsem. Seveda takšna strategija prinaša lepo število plusov, a v času, ko je denarja (spet) dovolj, je prostora za kompromise manj.

To so ugotovile tudi bistre glave iz Honde, zato so se odločili, da bo nova Forza namenjena tistim, ki maksi skuterje kupujejo zato, ker jih res potrebujejo, ne pa zato, ker so jim z vidika dimenzij, prijaznosti, praktičnosti in financ pač pisani na kožo. Prav vsak resen proizvajalec maksi skuterjev, tako tudi Honda, ima svoj razvojni center tudi v domovini skuterjev – Italiji. Tam so dobili dovolj jasna in konkretna navodila – izdelajte skuter za Evropo, lahko pa tudi malo za ZDA.

S takšnimi navodili so inženirji novo Forzo zgradili skoraj povsem na novo. Začenši z novim cevnim okvirjem, ki je z lastno maso in nekaterimi vzporednimi rešitvami zaslužen za to, da je Forza zdaj za kar 12 kilogramov lažja od predhodnice. Skrajšali so tudi medosno razdaljo in s tem zagotovili več agilnosti ter konkretno povišali (62 mm) višino sedeža ter tako poskrbeli za boljši položaj voznika, več preglednosti, prostornosti in seveda varnosti. Tako so novo Forzo, kar se tiče podatkov, ki jih merimo z metrom, umestili v območje, ki ga v tem trenutku poznamo kot najoptimalnejše v razredu. Z le malenkostnimi razlikami in s skromnimi tremi kilogrami večjo maso je nova Forza zdaj tam, kjer je tudi njen največji konkurent, Yamaha XMax 300.

Na avtocesti sicer za odtenek počasnejša (okoli 145 km/h), a po zaslugi Hondinega novega vrhunskega CVT-ja in pametnega HSTC (Honda Selectable Torque Control) zelo živahna in odzivna pri nižjih hitrostih. V razredu 300-kubičnih skuterjev sistem proti zdrsu ni stalnica, a v primerjavi s tistimi, ki smo jih do zdaj preizkusili, je Hondin najboljši, saj svojo funkcijo opravlja z najmanj izrazitimi, vendar vseeno učinkovitimi vklopi, mogoče pa ga je tudi izklopiti.

Z vidika opremljenosti ponuja vse, kar mora. Voznikov kokpit je mešanica novega in že videnega. Novo je vrtljivo centralno stikalo (standardna ključavnica se je poslovila, saj ima Forza pametni ključ), preostanek stikal na krmilu pa smo že videli na nekaterih nekoliko starejših, a še vedno aktualnih Hondah. Centralno vrtljivo stikalo potrebuje nekaj privajanja, zato prednosti, ki jih prinaša ta novost, spoznaš šele takrat, ko se vsi protokoli kontakta in upravljanja vtisnejo v spomin. Vseeno sta prvi in končni vtis glede voznikovega delovnega prostora odlična. K temu pripomore tudi prijetna osvetlitev armaturne plošče, katere grafika pa vsaj mene osebno zelo spominja na tisto, ki jo imajo tudi ne najnovejši bavarski avtomobili. S tem ni nič narobe, saj je, kot rečeno, lepa, predvsem pa dobro pregledna.

Mirne vesti zapišem, da Forza spada med tiste Honde, ki poleg s pregovorno zanesljivostjo in kakovostjo navdušuje še z vrhunsko izdelavo. Rezultat tega, da so pri Hondi svoj fokus z globalne preusmerili na bolj lokalno raven, je odličen skuter GT iz srednje kategorije za dobro ceno.