Test: Honda Gold Wing Tour (2018)

Evolucija? Tokrat ne!

Motoristični novinarji poznamo dve vrsti motociklov. V prvo se uvrščajo tisti bolj medli, o katerih ni veliko povedati, v drugo pa tisti, ki pustijo močan vtis. Honda Gold Wing brez dvoma spada med tiste druge. Do prihoda nove, šeste generacije, so jih prodali nekaj več kot 800 tisoč, to pa je ob dejstvu, da gre za drag in prestižen motocikel, spoštovanja vredna številka. Predzadnja generacija je zgolj z nekaj evolucijskimi in dizajnerskimi izboljšavami na trgu zdržala več kot 16 let, zato je bilo jasno, da bo naslednik deležen več kot samo nove evolucije.

Da ne bo pomote, ideja in bistvo ostajata enaka, je pa seznam tehničnih, konstrukcijskih in dizajnerskih sprememb tako dolg, da moramo govoriti izključno o revoluciji tega modela. Ljudje se spreminjamo, prav tako naše zahteve in pogled na stvari. Gold Wing ni smel ostati enak, moral je postati drugačen.

Manjša 'karoserija', manjša masa, manj (vendar dovolj) prtljažnega prostora

Čeprav meter tega ne pokaže očitno, je novi Gold Wing Tour dimenzijsko občutno manjši od predhodnika. Manj obilna je sprednja maska, ki ima po novem električno nastavljiv vetrobran, integriran zračnik se je poslovil, nadomestil pa ga je majhen deflektor, ki funkcijo 'prezračevanja' opravlja zelo učinkovito. Ne trdim, da bodo moje mnenje delili vsi lastniki Gold Wingov, a sedeti za povsem novo in vitkejšo sprednjo masko je prijetnejše. Prvič, za njo se ustvarja manj 'vakuuma', in drugič, nastavljiv vetrobran omogoča boljši pogled naprej. Manj obilen je tudi zadnji 'prtljažnik'. Ta sicer še vedno nekako pogoltne dve integralni čeladi in kakšno drobnarijo, bo pa sopotnica gotovo pogrešala tista dva majhna, praktična in uporabna predalčka ob njegovem boku. Samo za primerjavo, volumen prtljažnega prostora je v primerjavi s predhodnikom manjši za dobro četrtino (zdaj 110 litrov, prej 150 litrov).

Novi Gold Wing Tour je v primerjavi s predhodnikom tudi lažji. Razlika v masi je sicer odvisna od modela, znaša od 26 pa vse do 48 kilogramov. Testna različica, opremljena z vsemi kovčki in standardnim šeststopenjskim menjalnikom (res je, petstopenjski menjalnik je odšel v zgodovino), pa je v primerjavi s predhodnikom lažja za 34 kilogramov. To se seveda občuti. Nekoliko manj med vožnjo, saj vozne lastnosti, stabilnost in lahkotnost med vožnjo niso bile nikoli težava tega orjaškega motocikla, bolj pa pri manevriranju na mestu in zelo počasni vožnji. Ne, Gold Wing zdaj tudi na mestu ni prav nič preveč okoren motocikel.

Novo vzmetenje, nov motor, nov menjalnik – tudi DCT

Začnimo pri srcu. Hondi štejem v plus, da v špekulacijah, da bi modele serije Gold Wing poganjal manjši štirivaljnik, ni bilo resnice. Šestvaljni bokser je postal zaščitni znak tega modela, v vožnji pa gre za enega najbolj prijetnih motorjev. Ta je zdaj praktično povsem nov. Dobil je nove odmične gredi, štiriventilsko tehniko, novo glavno gred, postal pa je tudi lažji (za 6,2 kilograma) in kompaktnejši. Posledično so ga lahko pomaknili naprej, to pa je pripomoglo tudi k boljši razporeditvi mase. Elektronika zdaj omogoča izbiro med štirimi mapami motorja (Tour, Rain, Econ, Sport), pri čemer pa sta mapi Econ in Sport v kombinaciji s standardnim menjalnikom povsem nepotrebni. V načinu Econ potovalni računalnik in tudi izračun na papirju ni pokazal nižje porabe goriva, v načinu Sport pa se izrazito grobo odzivanje ročice plina na zasuk prav nič ne poda značaju tega motocikla. Vendar verjamem, da bo zgodba pri modelu z DCT menjalnikom povsem drugačna.

Tehnične in elektronske spremembe so motorju prinesle dodatnih sedem kilovatov moči in za odtenek več navora. Kljub manjši masi, dodatni šesti prestavi  in večji moči motorja pa bi vsaj po spominu in občutku težko rekel, da je novinec izrazito bolj živahen kot predhodnik. Je pa občutno varčnejši pri porabi goriva. Testno povprečje je ob občasnem zelo živahnem tempu znašalo 5,9 litra na 100 kilometrov. Tako 'poceni' se z Gold Wingom do zdaj še nisem vozil.

V vožnji

Kot rečeno, že na predhodniku sem se vedno počutil dovolj varno in stabilno, okvir in zavore pa so bili v mejah razuma vedno kos motorju. Kar se tiče tega, mu je novinec na las podoben. Gold Wing ni športen motocikel, zato je v nagibih stopala dobro stisniti h glavam motorja. Zaviranje v ovinkih še vedno nekoliko vznemirja okvir, a občutek zanesljive lege in varnosti nikoli zares ne izgine. Če ste med tistimi, ki si želite potovati hiper hitro, vam priporočam, da se ozrete po kakšnem drugem motociklu. Gold Wing Tour ni za vas, to je motocikel za dinamične uživače.

Vzmetenje je poglavje zase in v svetu potovalnih motociklov spada med najsvetlejše zvezde. Povsem novo sprednje vzmetenje nekoliko spominja na BMW-jev duolever, podoben pa je tudi občutek na krmilu, torej natančno in mirno. Zadnje vzmetenje se prilagaja izbranemu načinu delovanja motorja ter prednastavljeni obtežitvi, vse skupaj pa v vožnji povzroča zanimiv občutek, da ste od neravnin in grbin nekako izolirani, ob tem pa nikoli ne izgubite stika s cesto. Pogled na vzmetenje med vožnjo daje vedeti, da se pod kolesi veliko dogaja, na krmilu pa – popolnoma nič.

Glavna novost – elektronika

Če pustimo ob strani ves tehnični in mehanski napredek, glavno novost predstavlja elektronika. Predvsem to velja za tiste elektronske bombončke, brez katerih si težko predstavljamo vsakdanjik. Navigacijski sistem je serijski, Honda pa hkrati obljublja brezplačno posodabljanje 10 let po nakupu. Serijski so tudi brezstični ključ, daljinsko centralno zaklepanje, sedempalčni barvni zaslon, povezljivost s pametnimi telefoni, gretje sedežev, gretje ročic, LED-razsvetljava, tempomat in ostalo. Predvsem pa je vozniku namenjenih manj gumbov, zato je upravljanje vsega naštetega lažje. Upravljanje je sicer dvojno, prek osrednjega centra pred voznikom, ko motocikel stoji, ter prek stikal na krmilu med vožnjo. Odličen avdio sistem z možnostjo priklopa USB-ključka in podobnih naprav je seveda serijski. Pohvale si zasluži celoten informacijski sistem, upravljanje je enostavno, vidnost podatkov pa odlična v vseh razmerah. Z vidika estetike celotno situacijo odlično zaključujeta analogna merilnika hitrosti in motornih vrtljajev. Čudovito.

Pogrešali bomo ...

Z izjemo prtljažnih kapacitet in dimenzij je novi Gold Wing Tour na vseh področjih prekosil svojega predhodnika, zato ne dvomim, da bo število ljubiteljev Honde Gold Wing raslo ter da si bo prav vsak lastnik starega slej ko prej zaželel novega. Cena? Zasoljena, vendar tu ne gre za denar. A nekaj bo vendarle ostalo staremu. S svojimi dvojnimi zadnjimi lučmi, obilico kroma, ogromnim sprednjim delom, z dolgimi antenami in na splošno z bolj 'glomaznim' videzom bo obdržal naslov najbolj impozantne Honde. Za vsakogar nekaj.