Test: Honda Z125 MA Monkey - Faktor Z

Menim da sem, tako po letih, vozniškem stažu, kakor in predvsem pa tudi po prevoženih kilometrih izkušen motorist. Leta izkušenj in dolga vrsta motociklov, ki sem jih imel priložnost peljati, so zabetonirala precej visoke kriterije, ki jih mora motocikel doseči, da me resno navduši. Jasno je, da se skušam vsakokrat v največji meri poistovetiti s pričakovanji potencialnih kupcev in segmenta v katerega testni motocikel pač sodi in na podlagi teh podati korektno oceno.

No, Honda Monkey v resnici že zaradi svoje zasnove in konfekcijske številke ni v stanju popolnoma zadovoljiti mojih tehničnih in operativnih potreb oziroma kriterijev. Komaj 'zadostno', bi si ta motocikelček prislužil, če bi  ga meril zgolj z metrom, številkami ter tehtanjem razmerja med njegovo uporabno vrednostjo in ceno. Pa vendar, všeč mi je. In to zelo. Ker je v svojem duhu najbolj prvinski motocikel na trgu.

Da utemeljim svojo trditev se moramo ozreti v preteklost. Daleč nazaj, v začetek šestdesetih let. Takrat so pri Hondi izdelali majhen motocikel s 5-palčnimi kolesi, ki naj bi služil kot zabaven rekvizit za otroke v zabaviščnih parkih. Z vidika mehanike je bil takratni Honda Z (danes mu rečemo Monkey) s centrifugalno sklopko in tristopenjskim menjalnikom genialen aparat, z vidika uporabniške zahtevnosti pa milo rečeno – otroško preprost.

Vsak, ampak res, prav vsak, je v hipu osvojil njegovo tehniko in mali motocikel se je iz ograjenih poligonov hitro preselil na ceste. Ironija njegove preprostosti in zasnovane igrivosti pa je povzročila, da so se vanj zaljubili predvsem odrasli. Tisti odrasli, ki so v najbolj skritih kotičkih svojih možganskih vijug, uspeli ohraniti kanček otroškega veselja in sreče.

Tako se je rodila Hondina dvokolesna legenda. Malček, ki v preteklih šestih desetletjih res ni bil vselej prisoten in mu je kolo časa namenilo lep nabor tehničnih in konstrukcijskih sprememb, je postal eden izmed najbolj prepoznavnih Hondinih modelov nasploh. Hočem reči, težko boste našli motorista, ki pozna Gold Winga in hkrati še ni slišal za Monkeya.

A časi se spreminjajo in tudi največje legende se morajo prilagoditi zahtevam časa. Kajti, če smejo snovalci priljubljene TV-serije z mitološko konotacijo iz svojih osebnostnih zornih kotov glavnega junaka predstaviti kot temnopoltega, potem sme tudi Honda svoj ikonični motocikel prilagoditi okusu in željam kupcev.

Tako se je legenda na naš trg vrnila z novim agregatom, klasičnim menjalnikom s petimi prestavami in izboljšanim dvo-stopenjsko nastavljivim vzmetenjem. Dodan je tudi zares enostaven digitalni merilnik hitrosti. Medtem ko si pogonski sklop deli z mnogo bolj resnim malčkom Gromom, pa je preostanek mehanike nekoliko drugačen.

Če menite, da je Honda svojo tehnologijo uporabila samo pri motorju, kjer je pač morala doseči zahteve ekološke norme Euro5, ste v zmoti. Namreč, Monkey je serijsko opremljen z USD sprednjo vilico, protiblokirnim ABS sistemom na sprednjem kolesu, sistemom, ki preprečuje dvig zadnjega kolesa, LED svetili in alarmom.

Pričakovati, da bomo ta motocikel na cestah videvali opremljen s potovalnimi torbami in podobnim najverjetneje res ne gre, a sodeč po ergonomiji in udobju, ki ga ta motocikel kljub svojim dimenzijam ponuja tudi dolgonogim voznikom, te nekoliko bizarne možnosti ne bi povsem izključil.

Vseeno, za dobre štiri tisočake vam pri Hondi lahko ponudijo motocikel ali skuter, ki bo v tem smislu bistveno boljša izbira, zato boste Monkeya izbrali predvsem tisti, ki si želite brezčasen, isker in hkrati zelo spodoben motocikel za skok po opravkih ali sproščeno pohajkovanje po priljubljeni počitniški destinaciji in njeni okolici.

S samo 104-kilogrami mase in prav toliko dovoljene nosilnosti je Monkey namenjen in primeren zgolj za eno osebo, kar pomeni, da bo morala sopotnica dobiti svojega. Nič zato, pohajkovanje bo tako še bolj zabavno, v prtljažnem delu avtodoma bo prostora dovolj za oba, stroški registracije in zavarovanja pa so smešno nizki. Še bolj smešno nizka je poraba goriva. Tovarna obljublja le 1,5-litra na sto kilometrov, testni Monkey pa je porabil dobra dva litra.

Največja hitrost je v dobrih vetrovnih in naklonskih razmerah dosegla 100 kilometrov na uro, potovalnih 90 kilometrov na uro, pa sodoben in tih agregat zagotavlja v praktično vseh pogojih. Četudi Monkey stoji na majhnih kolesih in vzmetenje ne sodi med tiste z daljšim hodom, je pri prečenju neravnin in lukenj v smislu udobja zelo uspešen. K temu pripomorejo balonaste pnevmatike, ki se v topem vremenu tudi dobro lepijo z asfaltom in posledično v ovinkih omogočajo precej vozniške drznosti. K dobremu občutku svoje dodajo tudi zavore.

Te znajo prijeti tudi čvrsto, če tako zahteva situacija, sicer pa se zdi, da zavorno silo odmerjajo natančno, saj se je potrebno za vklop ABS-a kar precej potruditi. In da ne pozabim omeniti, menjalnik je v kombinaciji z mehko ročico sklopke eden najbolj gladko tekočih mehanskih sklopov, kar jih ponuja svet motociklizma.

Če izvzamemo zgoraj omenjeno tehniko, ki skrbi za čisto okolje in varnost voznika, potem je Monkey praktično gol. Namreč, z izjemo priročne ključavnice za priklepanje čelade in drobnega predala, v katerega je Honda skrila komplet osnovnega orodja, ni na njem prav ničesar drugega, kar bi vplivalo na komfort voznika ali njegove prtljage.

A tako je nenazadnje tudi prav. Monkey je namreč eden tistih motociklov, ki lahko in mora ostati zvest svoji temeljni ideji. Je preprost motocikel za skok sem in tja, pri tem pa v svoji najnovejši izdaji to svojo temeljno idejo presega predvsem tam, kjer je to potrebno. Na področju zmogljivosti, varnosti in udobja.