Test: Kawasaki Versys 300 (2017)

Vendar predpostavka iz uvoda v veliki meri drži predvsem za motoriste iz bogatejšega dela sveta, tam, kjer so motoristi bolj skromni, pa velikih in močnih motociklov ne uporablja skoraj nihče. Tam je motocikel podobnih specifikacij kot jih ima testni Kawasaki Versys, kralj. Če bo ta razred motociklov uspeh zabeležil tudi pri nas, pa bo pokazal čas.

Velik in z več talenti

Nekoliko razvajen od (pre)velikih delovnih prostornin motorjev motociklov s katerimi se najraje vozim, sem ob novici, da bosta naslednja dva tedna minila v družbi najmanjšega Versysa, odšel v trgovino po nov akumulator za mojega BMW-ja. Preventivno, za vsak slučaj.

A zgodilo se je tako, da je bil testni Versys opremljen s kompletom kovčkov, skuter s katerim se vozim po mestu, pa je ostal v Mariboru. Naj bo torej Versys, za vsak dan? Brez težav.  

Na voljo s tremi paketi opreme, na seznamu je praktično vse

Versys je dimenzijsko glede na velikost motorja zelo zajeten motocikel. Hkrati je to tudi njegov največji adut. Dovolj prostoren tudi za vožnjo v dvoje, na njem se sedi vsaj tako dobro, kot na podobnih, vendar za razred večjih motociklih. Ne rečem, da na področju ergonomije, udobja in prilagodljivosti ni nekaj rezerve, a v tem razredu tega vsaj za zdaj, še ne gre pričakovati. Za dinamičen vsakdanjik vsekakor več kot zadovoljiv, za kakšno daljšo turo nekoliko preskromen, vendar zmožen.

Oprema? V resnici gre v primeru Versysa za zelo korektno odmerjen kos motocikla. Stransko in centralno stojalo, ABS, kolesa z žičnatimi naperami, potovalni kovčki, potovalni računalnik, prikazovalnik prestave, ščitki za roke, tudi meglenke, vse to in še kaj najdemo na tem seznamu. Ob vsem tem nisem pogrešal ničesar, pikolovci pa bi se utegnili obregniti ob sistem zaklepanja kovčkov (to je res nekoliko bolj nerodno), premajhne svetlobne indikatorje na armaturni plošči in podobne malenkosti.

Motor in vozne lastnosti? Počakajmo na konkurenco.

Všeč mi je, da sta vzmetenje in zavorni sistem zlahka kos pričakovanjem, tako na cesti, kot tudi na makedamu. Zlasti na slednjem je dejstvo, da je potrebno biti za aktiviranje ABS-a z ročico in stopalko zavore zelo grob, kar je pri motorju, ki ga ni težko pognati po gmajnah, več kot dobrodošlo. Ne domišljajte si, da boste makedamske ceste premagovali v stilu relija Dakar. Tako okvir, kot vzmetenje takemu stilu vožnje nista namenjena.

Spodobi se, da povemo tudi kakšno na račun motorja. Vrstni dvovaljnik zmore ta motocikel povsem spodobno premakniti z mesta in doseže 160 kilometrov na uro. V primerjavi s skuterji iz tega prostorninskega razreda je torej mišičnjak, vendar bi, preden bi ga označil za zmagovalca v razredu, počakal, da svoje pove tudi konkurenca. Všeč mi je, da motor kaže voljo do vrtenja, ni pa mi všeč, da so ga povezali z občutno prekratkim menjalnikom. Prekratka je prva prestava, prekratka je šesta prestava in prekratke so vse prestave vmes, a to bi bilo morda enostavno rešljivo s spremembo razmerja sekundarnega prenosa. Pri 7.000 vrtljajih boste drveli s 100 km/h, za 130 km/h pa jih bo potrebno skoraj 10.000. Motor se brez upiranja zavrti tudi globoko v rdeče polje, prekinjevalnik vrtljajev pa zabavo prekine pri skoraj 13.000 vrtljajih. Ne trdim, da pri Kawasakiju o tem niso temeljito razmislili, vem pa, da obstaja cela vrsta podobno velikih in mnogo starejših  enovaljnikov, ki se vrtijo za tretjino počasneje in po svoji naravi nekako bolj pristojijo temu motociklističnemu razredu. Vseeno pa v tem izredno širokem in tudi enakomernem razponu naraščanja moči ne vidim nič slabega. Tistim z manj izkušnjami in manj poguma, to pride še kako zelo prav. Pri nabiranju izkušenj in iskanju lastnih omejitev.

Takole pod črto lahko zaključim, da z Versysom 300 pri Kawasakiju niti niso želeli ugoditi pričakovanjem izkušenih motoristov, pač pa osvojiti tiste, ki se življenja na motociklu šele privajajo. Ob tem ne bodo prikrajšani za udobje in prostornost večjih motociklov, z nekaj volje in talenta, pa bodo kos vsakemu motorističnemu cilju.

Matjaž Tomažič