Test: Kawasaki Z400 - Talent Z

Kawasakijeva črka Z že vrsto let predstavlja sinonim za izrazito športne slečene motocikle, ki jih poleg odlične ciklistike, zanesljive mehanike in zmogljivih motorjev vselej dopolnjuje tudi zelo razumna cena. Razlogov, da je Z med kupci novih in tudi rabljenih motociklov zelo priljubljen, torej ne manjka. No, če to vsekakor drži kot pribito v srednji in višji kategoriji, pa me je glede na vsesplošne trende v nižjih motorističnih kategorijah pred testom Kawasakija Z400 vseeno malce skrbelo.

Skrbelo me je namreč, da bi to utegnil biti še eden izmed tistih motociklov, s katerim zaradi reda odpelješ nekaj sto kilometrov, na koncu pa o njem podaš ceni in pričakovanjem primerno korektno recenzijo. Gre namreč za segment, kjer je presek želja inženirjev, zahtev prodajnih strategov ter pričakovanj kupcev resnično zelo majhen. Vsaj po mojih lastnih izkušnjah v tem konfliktu interesov najkrajšo največkrat potegnejo inženirji; tisti, ki se imamo za nekoliko izkušenejše motoriste, pa ugotovimo, da gre za segment, ki smo ga očitno prerasli.

Elektronske igračke? Ne, hvala. Več mehanike, prosim!

A k sreči je v primeru Kawasakija Z400 ta zgodba vendarle nekoliko drugačna. Kawasaki je namreč izdelal motocikel, ki po svojih specifikacijah A2 sicer sodi v nižjo kategorijo, a se na drugi strani tako s stališča zmogljivosti kot tudi s stališča voznih lastnosti zlahka kosa s konkurenco iz začetka srednjega razreda. Jasno, zaradi tega ni šlo drugače kot tako, da se je bilo treba odreči nekaterim modnim bonbončkom v obliki brezstičnih ključev, barvne digitalizacije in podobnih brezpomembnosti.

Ne vem sicer, kako so se okrog tega dogovorili Kawasakijevi gospodje z oddelka razvoja in oddelka trženja, lahko pa mirno zapišem, da so zmagovalci zgoraj omenjenega konflikta interesov vendarle kupci. No, morda na prvi pogled res ni videti tako, zato bi utegnil imeti Kawasaki pri prepričevanju začetnikov (ki so vendarle ciljna skupina) nekoliko težjo nalogo kot sicer. Težko je namreč prepričati začetnika, da se digitalnih in elektronskih drobtinic v resnici naveličaš prej kot dobrih voznih lastnosti. Težko mu je dopovedati, da je odličen menjalnik pod črto boljša izbira kot slab enosmerni »quickshifter«, še težje pa, da je na robu zakonskih omejitev za kategorijo A2 manjši motor z močno poudarjenim športnim značajem zabavnejši kot napol zadušena, vendar za en prostorninski razred večja motorna enota.

Simbioza značaja in pogonskega sklopa

Kawasaki Z400 se je skupaj s svojim dvojčkom Ninjo 400 po kratkem premoru, med katerim so ju uskladili s standardom Euro5, vrnil v sredini minulega leta. Oba poganja enak 399-kubični pogonski sklop, ki je po mojem mnenju tudi glavni razlog, da si konkurenca resnično ne želi, da bi se pri Kawasakiju še nekoliko resneje odločili za (sicer napovedan) napad na nižji in srednji prostorninski razred. Motor, ki razvije 33,4 kilovata (45 KM) pri 10.000 vrtljajih, je s stališča učinkovitosti v vseh režimih pravo remek delo. Namreč, čeprav se zelo rad vrti in bo večino časa deloval v relativno visokem režimu, se tudi v nizkem območju vrtljajev rad odzove na zasuk ročice plina ter ne glede na izbrano prestavo dovolj suvereno in odločno pospeši. Kljub temu se veliko bolje počuti in tudi mnogo bolj resno oglaša takrat, ko merilnik vrtljajev preseže oznako 6.000 vrtljajev glavne gredi v minuti.

Seznamu dobrih lastnosti tega motorja pripisujem tudi dejstvo, da je kljub zelo izrazitemu športnemu značaju, ki za optimalni izkoristek potenciala vendarle zahteva nekaj osnov poznavanja motoroznanstva (ali pa vsaj krivulje navora in moči), tudi zelo intuitiven in že s svojim oglašanjem, zmernim pojemanjem pri vrtenju preko razumnih meja in celo s samimi vibracijami vozniku omogoča tako ležerno in z menjalnikom leno vožnjo kot tudi dirkaške trenutke, pri katerih ožemanje še zadnjih atomov moči postane čisti užitek. V njem je enostavno nekaj pobalinskega, kar spominja na dobre stare čase.

Očitno je, da se pri Kawasakiju dobro zavedajo, da se motocikel s 45 »konji« ne more v nedogled boriti z vetrom in rekordno velika končna hitrost posledično nima prostora na seznamu lastnosti modela Z400. Zato so prestave v odličnem in natančnem šeststopenjskem menjalniku razporedili zelo na gosto s poudarkom na relativno kratkem prestavnem razmerju. Če bi šlo za kakšen drug motocikel, bi me to verjetno motilo, v primeru Z400 pa niti ne. Zelo na gosto razporejene prestave namreč zagotavljajo odlično odzivnost v vseh režimih vožnje ter pospeške (in tudi končno hitrost), ki so primerljivi z za razred večjimi motocikli. Resda se vse to dogaja v relativno visokem režimu motornih vrtljajev, a kot rečeno – motor se sam po sebi temu ne upira, hkrati pa to tudi ne vpliva na porabo goriva. Ta je na testu znašala okrogle štiri litre na sto kilometrov.

Majhne razlike med posameznimi prestavami bi v kombinaciji z relativno majhno težo motocikla pri rafalnem prestavljanju navzdol lahko povzročile tudi blokiranje zadnjega kolesa ter zanašanje repa motocikla, zato so v izogib temu vgradili protizdrsno (ali drsečo, kakor želite) sklopko. Pohvale si vsekakor zasluži tudi ročica sklopke, ki je zelo mehka, hkrati pa tudi zelo natančna in hitra. Prestavljanje je tako vozniku vselej v veselje, zaradi česar prej omenjena gosta razporeditev prestav sploh ne predstavlja nobene težave. Če se boste odločili iz pogonskega sklopa iztisniti vse, kar ta zmore, potem boste zelo hitro dosegli 140 kilometrov na uro, do končnih 180 pa boste morali, sklonjeni za krmilom, nekoliko počakati.

Slečen športnik, ki pač ni po meri vsakogar. Dobesedno.

Kakor koli, že če bi pri Kawasakiju rekli: »Za 6.468 evrov vam prodamo motor in menjalnik, preostalo pa vam podarimo, zato se ne spotikajte ob malenkosti,« bi se zdel nakup modela Z400 poštena ponudba. Vendar so se odločili voznike pocrkljati tudi z voznimi lastnostmi. Ne morem sicer mimo dejstva, da sem s svojimi 186 centimetri višine za kakšno številko ali dve prevelik za ta motocikel, a sem utesnjenost občutil samo v predelu nog. Tistim z dolgimi nogami bo zaradi zelo ostrega kota v kolenih zmanjkalo gibljivosti v gležnjih, zato je treba poiskati ustrezen kompromis med udobjem in položajem stopal. Ali pravilen položaj ali pa udobno sedenje. Primanjkljaj prostora za noge se lahko sicer minimalno kompenzira s presedanjem naprej in nazaj po sedežu, a po kakšni uri takšnega početja bo telo že pokazalo prve znake utrujenosti.

Z izjemo prostornosti, ki je v tem segmentu motociklov pač stvar velikosti in konfekcijske številke voznika in sopotnice, pa je glede ergonomije Kawasaki Z400 zelo spodoben motocikel. Kljub nekoliko manjši oddaljenosti krmila od sedeža omogoča zelo naravno držo – tako se na motociklu ne boste utrudili. Položaj sedenja bi najnatančneje opisal z besedo »napadalno«. V sredinskem delu je Z400 precej ozek motocikel, zato boste tudi motoristi manjše rasti brez težav zelo čvrsto stopili na tla. V kombinaciji z ne preveč širokim krmilom je tako občutek nadzora nad motociklom popoln, lahkotnost v vožnji in dobra kontrola nad pogonskim sklopom (kratka prva prestava, mehka in natančna sklopka) pa omogočata tudi gibko smukanje med avtomobili in drugimi ovirami, ki na vas prežijo v mestni gneči in tudi na odprtih cestah.

Če se Z400 zaradi svojih kompaktnih mer in iskrosti odlično počuti v mestu, pa zaradi manka vetrne zaščite (je pač »naked«) in primanjkljaja moči ne boste ravno najpogostejši uporabnik avtocest. Lahko mi verjamete na besedo, da boste mnogo raje izbrali kakšno daljšo in bolj zavito pot, saj boste tam brez težav sledili tempu podobnih motociklov; tudi tistih, ki imajo pod rezervoarjem dvakrat ali celo trikrat več moči. Ciklistika je namreč, kot pri vseh Z-jih, pregovorno odlična, k dobri vodljivosti pa pripomore tudi relativno čvrsto vzmetenje.

Medtem ko zadnji mono­blažilec tu in tam še preseneti kakšna res nenavadna kombinacija cestnih neravnin, pa je sprednja vilica glede na zasnovo in cene odličen kompromis med stabilnostjo, udobjem in posredovanjem povratnih informacij izpod kolesa v voznikove roke. To se mi zdi še posebno dobra lastnost zlasti za začetnike, ki bodo tako lažje in predvsem hitreje vzpostavili tisto nujno potrebno zaupanje v lego in stabilnost motocikla na cesti. V času testa so bile temperature zraka in asfalta relativno nizke, vendar kljub skorajšnjemu pretiravanju na sprednjem kolesu nisem zaznal nobenega zdrsavanja, tista drobna oddrsavanja zadnjega kolesa pa so tako ali tako zabavna.

Čeprav je Z400 strogo znotraj svoje kategorije nekoliko osamljen motocikel, pa to še ne pomeni, da nima konkurence. Pri tem se v mojih mislih ne naslikajo modeli iz kategorije 300, pač pa tisti iz razreda 500, ki jim je Z400 mnogo bliže. Če prav pomislim, jih ne samo uspešno lovi, pač pa na posameznih, vendar še kako pomembnih področjih celo prekaša. Je lažji, ima bolj športen temperament, je natančneje izdelan in je cenejši. Izbira pa je seveda vaša.