Test: Suzuki Burgman 650

Mit o superiornosti največjega Suzukijevega maksiskuterja je zadnja leta nekoliko zavajal kupce in celo tiste, ki to področje spremljamo bolj podrobno. Zelo preprosto je bilo verjeti, da je zvrhana mera prostora, udobja, moči in nekaj serijske opreme, ki je bila še pred nekaj leti znanstvena fantastika, dovolj, da smo Burgmana avtomatsko umeščali v vrh razreda.

A po tem, ko so svoja dvojčka na trg poslali bavarci, ko je Honda posodobila svojega Silverwinga ter v floto umestila še Integro, Yamaha pa poskrbela za celovito prenovo paradnega T-maxa, so tudi največ­ji Burgmanovi atributi zbledeli.

Je že res, da najnovejša izdaja Burg­mana s prejšnjo nima veliko skupnega, a vseeno bi bilo veliko bolje, da bi mu ob prenovi, če je že morala biti tako pozno, posvetili več pozornosti. K zunanjemu videzu in njegovi obliki nimamo pripomb. Osnovne linije sledijo svojemu predhodniku, in ko sta novi in stari model parkirana vštric, novejši dobesedno zablesti. Pač, zelo dobra variacija na uspešno temo z nekaj drobnimi spodrsljaji. Ni rečeno, da tovrstne malenkosti zmotijo vsakogar, pa vendar bi se sodobni in pregledni armaturni plošči (namesto digitalna je zdaj kombinirana analogna), ki je hkrati tudi bogata z informacijami o motorju, prilegel komplet sodobno oblikovanih stikal in tipk na krmilu.

Odličen, če ne kar najboljši med vsemi, je Burgman na področju prostornosti. Naj gre za prostor voznika ali sopotnice ali pa zgolj za shranjevanje prtljage in drobnarij, prostora je vedno v izobilju. Udobja smo v razredu maksiskuterjev že dodobra navajeni in Burgman tudi na tem področju pozitivno izstopa, predvsem po zaslugi odlične ergonomije, podobne tistim na velikih potovalnih motociklih. Preizkušali smo ga v najbolj vročih dneh tega poletja, zato smo se drobnih špranj v vetrni zaščiti pravzaprav veselili. Še ena stvar, zaradi katere Burg­man hitro priraste k srcu, je ogrevanje sedežev in ročk. Morda menite, da gretje spada na seznam obvezne opreme v zimskem času, a verjemite, da ni tako. Pozimi je motorist primerno oblečen in mrazu kljubuje z obleko, v svežih poletnih večerih in jutrih pa je gretje sedeža in ročk tisto pravo. Velik plus za Burgmana.

Po prenovi si Burgman nekaj kritike zasluži na področju ciklistike. V tovarni so se sicer posvetili spremembam na okvirju in s prestavljanjem posameznih komponent v primerjavi s predhodnikom naredili pomemben napredek na področju težišča in okretnosti, kljub temu pa to ni dovolj, da bi dosegal agilnost in voznost, kot jo imata BMW in Yamaha. Vseeno to ne pomeni, da je Burgman nevozen, potrebuje zgolj nekaj privajanja, in ko glava premakne v nastavitev 'saj drži in gre zelo globoko', je vožnja lahko tudi zelo dinamična. Še vedno pa eden glavnih adutov pogonskega sklopa ostaja menjalnik, ki omogoča ročno ali samodejno prestavljanje, slednje je na voljo tudi v športnem načinu, ne glede na izbran način prestavljanja pa se kombinacija menjalnika in motorja izkaže za vzorno.

Še vedno Suzukijev največji maksi ostaja zvest samemu sebi, bogata oprema standardno vključuje ABS, električni pomik ogledal, virtualni menjalnik, električni pomik vetrobrana, gretje sedežev in ročk, parkirno zavoro in druge malenkosti. Predvsem pa smo na testu spoznali, in tu smo si enotni vsi, ki smo Burgmana vozili, da je to skuter za prave dedce. Velik, zabaven, prestižen in tudi zmogljiv. Tak, ki zna zadnje kolo zavrteti v prazno, zahteva moč v nogah in deklet in dam načelno sploh ne zanima. Razen seveda, če ga doživljajo z zadnjega sedeža.

Besedilo: Matjaž Tomažič, foto: Saša Kapetanovič