Test: Suzuki V-Strom 650. "Čeprav brez presežkov mi je takoj zlezel pod kožo."

Suzuki V-Strom 650 si je kmalu po letu 2004, ko smo ga prvič spoznali, privozil status zanesljivega, vsestranskega motocikla. Zato ni čudno, da je bil visoko tudi na lestvicah popularnosti. In praktično nikoli ni manjkal na nobenem nepristranskem seznamu motociklov, kjer so primerjali razmerje med vloženim in dobljenim.

Kdor bi rekel, da je bil V-Strom neprepoznaven in nemarkanten motocikel, bi pihnil mimo. V vseh generacijah, tudi po zadnji obsežni prenovi v letu 2012, ga je označeval predvsem prednji del z dvojnim žarometom in obilnim vetrobranom. Odslej ga bo, tako na hitro, prepoznati nekoliko težje. Ob tokratni prenovi se je mali V-Strom nalezel oblikovalskih linij svojega litrskega brata. To pomeni, da je v zgornjem delu nad rezervoarjem v primerjavi s predhodnikom, vsaj po občutku, precej ožji, vendar kljub temu, z vidika vetrne zaščite, podobno učinkovit. Da V-Strom 650 ni všečen motocikel, dvomim.

Euro4, več moči, idealna konfiguracija motorja

V času druženja s tem testnim Suzukijem, so med prijatelji in znanci največ interesa zanj pokazali tisti, ki so V-Stroma ali imeli, ga le vozili ali pa ga še vedno imajo. Zato se mi tokrat dozdeva, da bo vsebina tega testa zanimiva predvsem tistim, ki prejšnje generacije V-Stroma dobro poznajo. Če sodite med njih in se sprašujete, ali je smiselno razmišljati o tem, da bi starega zamenjal novi, potem je moj odgovor da. Vendar si V-Strom zasluži pozornost vseh. Resnično.

V prvi vrsti zaradi večje moči. Dodatnih nekaj 'konjev', ki jih pridela temeljito osvežen motor, je ključnih, da V-Strom odslej prav po moško 'rukne'. Veste, čeprav se je sprva zdelo, da je Euro4 za motocikle škodljiv vsiljivec, v resnici  temu ni tako. Že res, da so se ceniki močno skrčili, a tisti, ki so na njih ostali, praktično vsi po vrsti ponujajo več, ali pa vsaj enako moči, ob tem pa so varčnejši in predvsem bolj uglajeni. Da so legendarni dvovaljnik, ki poganja V-Stroma, uspeli prepričati, da je njegov izdih usklajen z aktualnimi ekološkimi standardi, so morali obdelati velik del motorja. Skupaj je spremenjenih 60 sestavnih delov in prav nič se mi ni zdelo, da bi bil novi V-Strom za karkoli prikrajšan.

Prej nasprotno. Že tako ali tako sem mnenja, da je v tem segmentu in v tem prostorninskem razredu najbolj ustrezna konfiguracija pogonskega stroja V-dvovaljnik. Preprosto zato, ker vedno vleče s polno sapo. Saj ne rečem, da štirivaljniki in paralelni dvovaljniki na področju zmogljivosti zaostajajo, ampak treba jih je gnati, da se kam premaknejo. Vrstni trivaljniki, ki sem jih uspel preizkusiti so dobri, a vedno precej dražji. Suzukijev dvovaljnik je v svoji najnovejši izdaji enostavno odličen. Ni najbolj moderen, predvsem na področju prilagodljivosti motorne elektronike, a ker nekateri vendarle radi stroj pod nami komandiramo po starem, torej s pomočjo klasičnih pletenic, so občutki v vožnji vrhunsko pristni.  Zaželel sem si le za malenkost hitrejši menjalnik.

Evolucija, ne revolucija

V-Strom v tokratni izdaji ni popolnoma nov motocikel. Je pa temeljito obdelan. Večji del okvirja, izjema je zadnji del, vzmetenje in zavorni sistem vključno z ABS-om, so ostali nespremenjeni. Mirno lahko zapišem, da poleg motorja pomembni dve novosti predstavljata še vizualna prenova in sistem proti zdrsu. Ter seveda ta, da je V-Strom na voljo tudi v različici XT, ki prinaša klasična kolesa z naperami in nekatere druge terenske dodatke.

O agilnosti, vodljivosti in voznih lastnostih novega V-Stroma torej ne gre izgubljati besed. Povsem korektno, na podlagi preteklih izkušenj s predhodniki pa tudi predvsem zaupanja vredno. Všeč vam bo njegova prostornost, vzorna je tudi ergonomija, ki voznika sicer v nasprotju z nekaterimi neposrednimi tekmeci, sili v malenkost bolj naprej nagnjeno držo. Suzuki V-Strom 650 je, kakorkoli ga izmerimo, primerjamo ali ovrednotimo, ob upoštevanju njegove cene, na čelu kolone v svojem segmentu. In resnici na ljubo, predvsem po zaslugi svojega motorja, predvsem zelo osamljen oziroma brez prave, neposredne konkurence.

Vendar, kljub temu, da vsaj s stališča cene ne spada med tiste motocikle, za katere bi rekli, da so poceni, bo v družbi sicer dražjih BMW-jev, Ducatijev, Triumphov in podobnih, deloval nekoliko, recimo temu, ponižno. V-Strom pač ni bahav motocikel. Drobni detajli so tisti, ki govorijo o tem, da je bilo potrebno v prid dostopne cene na nekaterih področjih varčevati. Nisem pretirano kritičen, a 12-voltna vtičnica bi si zaslužila pokrovček, ki ne bi spominjal na čep cenene zračne blazine. Tudi vodovod, ki je speljan okrog motorja, spominja na mojstrovino nekoga z nekaj manj prakse. Ampak to so zgolj kaprice, ki na značaj in kakovost tega motocikla pač ne vplivajo. Nekateri proizvajalci so nas pač razvadili z lepšimi vijaki ter manj opaznimi vezicami in sponkami.

Kombinacija starega in novega

To, da je na novem V-Stromu ostalo precej starega, je dobro. Dobro je, da se oblikovalci niso dotaknili preglednih vzvratnih ogledal, dobro je, da je navkljub težnjam po vse manjši teži, prednja zavora ostala dvojna. Ne zaradi učinka, pač pa zaradi občutka. Dobro je, da je obratomer še vedno analogen, je pa armaturna plošča zdaj bogatejša, saj je na njej tudi indikator prestave in merilnik zunanje temperature.

V-Strom je vzoren primer trditve, da je včasih evolucija boljša kot revolucija. V svojem bistvu ostaja enak kot je bil, vendar je boljši. Je tiste vrste motocikel, pri katerem boste iglo na merilniku vrtljajev zataknili med 4.000 in 8.000 vrtljajev, ter se mirno vozili naokrog. Ne boste se ukvarjali z zapletenimi nastavitvami, mapami motorja in podobnim. Ne boste razmišljali o bencinski žeji, saj je to zelo skromen motocikel. Na testu je zahteval dobre 4 litre na sto kilometrov.

Ne vem, morda me ne bi tako zelo prepričal, če bi se vozil izključno po avtocestah. Ali pa več po brezpotjih. A moj vsakdanjik me je v testnem tednu zapeljal na zavite ceste, v klanec in navzdol, tudi v mesto in na ljubljansko obvoznico. In ko sva jo z V-Stromom po makedamski bližnjici skozi gozd ucvrla proti domu, se mi je utrnilo, da se takega 'all rounderja' sploh ne bi branil. In to je eden redkih Japoncev, ki me je vsak večer zvabil še na en krog, kar tako brez veze in brez cilja. Nekako se mi dozdeva, da bo V-Strom svoj nos še dolgo rinil v ospredje svojega razreda.

Matjaž Tomažič
foto: Saša Kapetanovič, Matjaž Tomažič