Test: Yamaha Niken

No, morda je teza o konzervativnosti motoristov nekoliko prenapeta, saj smo motoristi v zadnjih desetih letih zelo radi sprejeli motocikle, ki se dičijo z neskončnimi seznami kratic elekronske opreme in pomagal, ter še daljšimi seznami artiklov iz hišnih butikov ter oddelkov za personalizacijo motocikla. A če se ozremo nekoliko dlje v preteklost ne bo dvoma, da pa v nas vendarle je veliko konzervativnosti. Ko se je pojavila masovna vgradnja vodnega hlajenja, s(m)o se pritoževali nad večjo maso motociklov, ko se je pričelo vgrajevati sisteme za vbrizg goriva, s(m)o se pritoževali nad pretirano zapletenostjo in stroški, s pojavom ABS-a pa je bil ego tistih motoristov, ki so bili prepričani, da zadeve obvladajo, dokončno kastriran.

Pa vendar so omenjene spremembe, ki so nekoč veljale za velike, danes z redkimi izjemami, motociklistični standard. Da bi kaj podobnega, torej, da bo večina motociklov prihodnosti stala na treh kolesih, uspelo Yamahi? Dvomim. Odklon je namreč prevelik, čeprav v resnici prinaša predvsem veliko prednosti.

Ob pogledu na nenavadno silhueto prednjega dela Yamahe Niken, marsikateri opazovalec z vsaj malo upanja povpraša, ali je vozen z B kategorijo. Ni. S 460 milimetrskim razmakom med prednjimi kolesi po vseh homologacijskih klasifikacijah sodi med enosledna vozila. Pa tudi sicer je zmogljivosti in pravih motociklističnih lastnosti nekajkrat preveč, da bi krmilo Nikna brez posebne zaskrbljenosti zaupal nekomu, ki na dveh kolesih nima izkušenj.

Na kratko o tehniki

Težko bi rekel, da je tehnika, predvsem sprednjega dela, nekaj povsem novega. Zelo podobno prednjo 'premo' je že pred debelim desetletjem predstavil Piaggio, je pa Yamaha pri Niknu uvedla nekaj konkretnih modifikacij. Za začetek vzmetenje obeh prednjih koles svoje naloge opravlja povsem neodvisno. Dve dvojni vilici sta postavljeni na zunanjo stran kolesa, s čimer je omogočen veliko globlji nagib, zaradi drugačnega radija koles v zavojih, pa notranje kolo vedno zavije nekoliko bolj kot zunanje. Takšna krmilna geometrija sicer ni nekaj novega in se že več kot stoletje uporablja na prakitčno vseh avtomobilih, gre pa za rešitev, ki je bila že pred 200 leti, seveda bistveno enostavnejša, namenjena uporabi na kočijah.

Obema dvojnima USD vilicama je skupna različna debelina sprednje in zadnje noge (41mm/43mm), sta pa tudi popolnoma nastavljivi. Vse ostalo je pri Niknu bolj kot ne enako, kot pri standardni Yamahi MT-09. Motorju so sicer nekoliko spremenili krivuljo navora, a osnovni tehnični podatki ostajajo enaki. Dvokolesni sprednji del Yamahi Niken v primerjavi s standardno MT-09, maso poveča za dobrih 70 kilogramov, serijsko pa je dodan tudi enosmerni quickshifter.

Oprijem, varnost, meje

Jasno je, da je Niken po zaslugi tretjega kolesa v ovinkih izredno stabilen in zanesljiv motocikel. Jasno je tudi, da je zaradi večje mase, še zlasti pri pospeševanjih iz velikih hitrosti, nekoliko manj odločen, vendar vsekakor še vedno zelo prepričljiv motocikel. Zaradi same mase, sem sicer pričakoval, da bo pri nizkih hitrostih nekoliko neroden, vendar ni. Na podlagi izkušenj, pridobljenih na sodobnih trikolesnih skuterjih sem pričakoval, da udobje ne bo najbolj svetla točka te Yamahe. Pa sem se zmotil. Ne spomnim se namreč motocikla, ki bi luknje in neravnine na cesti požiral tako mehko kot Niken. Vzmetenje brez kakršnegakoli sunka na krmilu prežveči še tako veliko in zoprno udarno jamo na vozišču. Resnično, kaj podobnega sem doslej doživel samo v kakšnem prestižnem, zračno vzmetenem avtomobilu. Po tem, ko te učinkovitost sprednjega vzmetenja vsakič znova preseneti, te na realna tla postavi zadnji del motocikla, ki česa podobnega pač ne zmore. Natančnost krmiljenja v ovinku, tudi pri izredno visokih in z vidika varnosti brezumnih hitrostih, je izjemna. Yamaha Niken resnično vabi k hitri vožnji skozi ovinke, v kombinaciji z izrednim oprijemom pa voznika pogosto zvabi na stran predrznosti. Seveda Yamaha Niken po zaslugi tretjega kolesa tudi odlično zavira. Ne dvomim, da so inženirji iz komponent, ki so jih tisti, ki odločajo o cenah namenili Niknu, iztisnili maksimum, bi si pa vseeno želel, da bi znale prednje zavorne čeljusti v kolute  'ugrizniti' bolj odločno, saj zadnja zavora k skupnemu zavornemu učinku ne prinese veliko, za kar še največ krivde pripisujem zavornemu ABS-u.

Nagibanje je tisto, kar vas verjetno še posebej zanima. Za začetek nekaj splošnih podatkov. Sodoben športni motocikel zmore v tovarniški konfiguraciji na cesti približno 55 stopinjske nagibe. Medtem pri Yamahi pravijo, da standardni MT-09 na cesti doseže 51-stopinjski nagib, pri Yamahi Niken pa boste s stopalko praskali po asfaltu pri 45-stopinjah. V iskanju Niknove meje sem ugotovil, da je od stopalke pa do skrajne meje še nekaj rezerve, predvsem pa se je med asfalt in motocikel, vsakič vrinil motoristični čevelj. Vendar v tem primeru ne gre za vprašanje oddaljenosti od tal ali postavitve stopalk. Gre predvsem zato, da Niken v vozniku upravičeno vzbuja izredno visoko stopnjo zaupanja, tudi tam, kjer so razmere slabe ali pa se hitro spreminjajo. Mirno lahko torej zapišem, da trikolesna konfiguracija in prednja prema, na cesti pri nagibanju praktično nimata omejitev.

Ergonomija, udobje, videz

Yamaha Niken je z vidika zunanje podobe motocikel skrajnosti. Lahko vam je všeč, verjetno pa vam (vsaj na sliki) ni. Pa vendar, svoje mnenje boste verjetno vsaj nekoliko spremenili, ko si boste Nikna ogledali od blizu, v tridimenzionalni sliki. Detajlom Japonci v tej kategoriji motociklov še ne namenjajo posebne pozornosti, a kot celoti Niknu (in tudi ostalim iz serije MT-09) ne gre pripisovati minusov. Je pa ravno prav poseben, da bi (kot prej nekaterih drugi) lahko postal zvezda na bulevarjih slavnih in znanih.

Kar se tiče udobja je Niken nekakšen hibrid med zračno blazino in športnim motociklom. Zaradi odličnih vilic in verjetno tudi razpolovljene vzmetene mase je sprednji del nadpovprečen, zadnji pa povprečen. Vetrne zaščite sicer nima, a že sam ogromen prednji del prevzema vlogo velikega difuzorja, ki zrak učinkovito spelje mimo voznika. V kombinaciji z ergonomijo in položajem voznika in sopotnika, pa bi rekel, da je Niken prej touring kot slečen ali športni motocikel.

Prav zato menim, da je Yamaha Niken v svoji prvi izdaji, pravzaprav le uvod v neko drugo – touring zgodbo. Yamaha je namreč že ponudila tudi različico GT z višjim vetrobranom, potovalnimi kovčki in nekaterimi drugimi dodatki. In tu bo Niken pokazal svoj pravi potencial.