Test: Yamaha X-MAX 400

Da je Yamaha X-Max prepričljiv skuter, se je pokazalo že pred dvema letoma na našem primerjalnem testu skuterjev iz četrtlitrskega razreda. Mnenje večine je potrdilo, da X-Max brez težav konkurira italijanski in japonski konkurenci. A trenutno je v svetu skuterjev trend ravno obraten kot v avtomobilizmu. O tako imenovanem downsizingu ni ne duha ne sluha, modeli z večjo prostornino in večjo močjo pa v veselje kupcev (predvsem zaradi denarja) zapolnjujejo vrzeli med najzmogljivejšimi in najmanjšimi maksiji.

400-kubični X-Max s tehničnega vidika ni zgolj z večjim motorjem nadgrajen model. Njegovo bistvo, prepričljiv pogonski sklop (v osnovi znan iz modela Majesty), služi kot osnova, okoli katere je v primerjavi s četrtlitrskim modelom spremenjeno skoraj vse. Jasno je, da je nekoliko večji, ter da je tehnično prilagojen zahtevam za polovico močnejšega motorja. Je pa, kot kaže, Yamaha imela nekaj težav pri umeščanju tega modela v svojo floto.

Najprej je bilo treba poskrbeti za to, da za skoraj štiri tisočake cenejši X-Max ne bo tako zelo vrhunski, kot je paradni T-­Max, hkrati pa ne sme ogrožati prodaje udobnega in bolj prestižnega modela Majesty. Poleg tega so pričakovanja kupcev v tem razredu vendarle nekoliko večja kot v razredu manjših četrtlitrskih modelov. Ob upoštevanju vseh teh dejstev in omejitev, ki jih narekuje lastna flota, so se pri Yamahi odločili, da X-Max ne bo ugajal večini, ampak zgolj veliko posameznikom.

Prav zato nekaterih pomanjkljivosti, ki jih bomo našteli, ne jemljite preveč resno, jih pa upoštevajte, če bi vas kadarkoli utegnile motiti.

Vetrna zaščita. Je zelo skromna, a glede na to, da se tako zmogljiv skuter vendarle spogleduje tudi z željo po nekoliko daljših vožnjah in tudi slabimi vremenskimi razmerami, bi si želeli več.

Udobje. Trd sedež in ne glede na nastavitev verjetno najtrše zadnje vzmetenje voznika in sopotnico na slabših cestah dobesedno pretepeta. Hkrati pa prav ta trdota blagodejno vpliva na vozne lastnosti. Ne, voznim lastnostim ni kaj očitati. Pelje se trdo, nagiba se globoko. Uživaško, gokart med skuterji.

Med malenkosti, ki so nekoliko moteče in so do neke mere tudi stvar navade, bi lahko uvrstili še neosvetljen prtljažnik, bližino ogledal, odklepanje sedeža, ki potrebuje prisotnost obeh rok, ter nekoliko premalo prostora za kolena za res zelo velike voznike.

Smrtno resno pa je treba upoštevati odlike tega skuterja. Med te zagotovi spada motor, ki v nižjih vrtljajih prijetno trese, je zelo živahen in pri porabi zmeren. Pogonski sklop se vrti hitro, pri 120 km/h s približno 6.000 vrtljaji, in če sodimo zgolj po občutku, je to tista še zadnja sprejemljiva potovalna hitrost, ki tehnike ne obremenjuje preveč. Odlične so tudi zavore, po želji od jeseni tudi z ABS-om. Zanesljivo in hitro ustavljanje zahteva močnejši stisk ročic, doziranje zavorne moči pa je zelo natančno in dobro občutno. Prostor pod sedežem je velik, drobnarijam pa sta namenjena dva predalčka pod krmilom. Izpostaviti je treba še stabilnost in okretnost.

Športen, uživaški, uporaben, udoben. Tako bi si v enakem vrstnem redu sledile osnovne značilnosti tega skuterja, če bi jih ocenjevali z ocenami od petice navzdol. In ker je med nami skuteristi kar nekaj takih, ki jim ta vrstni red povsem ustreza, lahko mirno zapišemo, da je X-­Max kot celota lahko dobra izbira. Še Akrapovičev lonec in to je to. Ni pa popoln. Kdo pa je?

Besedilo: Matjaž Tomažič, foto: Saša Kapetanovič