Test: Yamaha X-Max 300 (2017)

O tem, da pri Yamahi znajo izdelati dober in kakovosten skuter smo se prepričali in pisali že ničkolikokrat. Z novim srednje velikim maksijem pa je Yamaha zablestela tudi v tem, cenovno najbolj privlačnem, in tudi sicer, najbolj popularnem razredu.

Novi X-max 300 si s svojim 250-kubičnim predhodnikom iz leta 2005 (temeljita osvežitev je sledila leta 2013), ne deli praktično ničesar. Na popolnoma prazen delovni pult so pri Yamahi položili povsem nov, sodoben enovaljnik, povsem nov okvir (v primerjavi s predhodnikom lažji za 3 kilograme), in skorajda povsem novo vzmetenje in zavore. Raziskave trga in piflarji iz prodajnega oddelka so povedali svoje – zahtevamo skuter, ki bo z vidika ergonomije in oblike pisan na kožo bolj zrelim kupcem. Zato je počutje v sedlu prijetno, udobno. Voznikov kokpit je resen, prav nič nakičen, prijetno osvetljen ter izredno pregleden.

Pri Yamahi so prisluhnili kritikam zoper trdo zadnje vzmetenje in na nov model vgradili v petih stopnjah nastavljiv zadnji amortizer, po katerega zaslugi je X-max 300 v vseh nastavitvah mnogo udobnejši, kot predhodnik. Poigrali so se tudi s pozicijami in koti vpetja vzmetenja in prednjih vilic, s čimer so naredili korak naprej na področju težišča ter seveda tudi voznih lastnosti in vodljivosti. Če sem povsem iskren so pri Yamahi že dolgo nazaj, ujeli standarde, ki jih je narekoval priljubljeni italijanski 'high wheeler', upam si celo trditi, da so jih s tem modelom, Japonci postavili na novo.

Da vsa hvala ne bo šla samo na račun motorja in ostalega ustroja tega skuterja, je treba povedati, da je X-max odslej tudi kar se tiče opreme, najbogatejši skuter v svojem razredu. Dve vtičnici za polnjenje telefonov in drugih naprav, osvetljen prostor pod sedežem, 'keyless' sistem, LED razsvetlitev in še kaj se najde na seznamu serijske opreme. Serijsko je opremljen z ABS-om, prisoten je tudi sistem proti zdrsu. Brez slednjega bi se sicer tisti z nekoliko več izkušnjami brez težav odlično znašli, a Yamaha misli tudi na tiste druge. Saj ne, da ta skuter ne bi bil živahen, celo nasprotno. Ne trdim, da najbolje pospešuje, gotovo pa doseže največjo končno hitrost v svojem razredu. Gre namreč do konca merilnika.

Pri Yamahi niso pozabili tudi na dejstvo, da bodo ta skuter izbrali kupci vseh sort, zato so ga opremili z nastavljivimi ročicami zavor in nastavljivim vetrobranom, ki pa žal nima mehanizma za nastavljanje brez orodja. Če je vaša telesna višina izven standardov, potem je za vožnjo s tem skuterjem bolje, da ste zrasli visoko. Visok sredinski greben bo namreč, tiste nižje rasti gotovo oviral.

Navkljub vsej sodobnosti, ki jo ta skuter ponuja, pa edina resna graja pada na centralni elektronski sistem zaklepanja in odpiranja, ki uporabniku ni najbolj prijazen. Predvsem pa moti to, da sedeža ni mogoče odpreti če motor ni ugasnjen.

Poraba goriva se je na testu zataknila pri slabih štirih litrih, kar je glede na živahen mestni tempo vzpodbuden podatek. Dejstvo, da je X-max 300 glede prostornosti, zmogljivosti in praktičnosti med najboljšimi v svojem razredu, pa bo morda prepričalo tudi tiste, ki sicer prisegajo na italjanski šarm in dizajn.

Matjaž Tomažič