Claudio Castiglioni, prvi šef MV Aguste, je najavil oživitev znamke Cagiva. Na letošnjem jesenskem salonu v Milanu bodo predstavili nove, za zdaj samo električne motocikle.
Cagiva (CAstiglioni GIovanni VArese) je bila ustanovljena leta 1950, bila pa je tovarna, ki je proizvajala različne kovinske izdelke in orodja. V letu 1978 sta sinova ustanovitelja, Claudio in Gianfranco, začela proizvodnjo motociklov ter v hipu dosegla instantni uspeh. Že v letu 1979 so v tovarni izdelali 40.000 dvotaktnih motociklov s prostorninami od 125 do 350 kubičnih centimetrov. V osemdesetih in devetdesetih letih so se uveljavili kot eden od vodilnih proizvajalcev motociklov, namenjenih vojaški uporabi. S štiritaktnim modelom T4 (na nekaterih trgih so nosili tudi oznako W12) so zalagali italijansko in francosko vojsko, nekaj pa jih je za potrebe vojaških treningov kupila tudi slovenska vojska. Eno izmed njih (l. 1996) sem na lanski dražbi vojaških vozil kupil tudi sam. Iz prve roke lahko povem, da gre za čudovit motocikel. Od kod je ta italijanska motorka s slike, pa se ne spomnim več.
V letu 1983 je Cagiva vstopila tudi v razred štiritaktnih dvovaljnih motociklov s prostorninami od 350 do 1.100 kubičnih centimetrov, motorje pa so kupovali pri Ducatiju. Cagivi je šlo tako dobro, da je v letu 1985 nehala kupovati Ducatijeve motorje in kupila kar celotno znamko Ducati. V okviru 'badge engineeringa' je nadaljevala proizvodnjo Ducatijevih motociklov. Razlog, da so takrat ohranili ime Ducati, se je skrival v tem, da je bila znamka Ducati na trgih Severne Amerike in Evrope takrat bolj prepoznavna. Kljub temu pa so vzporedno z Ducatiji izdelovali tudi Cagive ter trgu ponudili nekaj takrat zelo zanimivih, danes pa legendarnih modelov. V spominu marsikoga je ostal model Alazzurra (v katerem naj bi pri Kawasakiju našli navdih za GPZ 500), prav vsi pa poznamo model Elefant, ki se je vpisal na seznam legend relija Pariz–Dakar (oglejte si video na koncu članka).
Uspešna zgodba te relativno majhne italijanske tovarne se je nadaljevala in Cagiva je postala lastnik znamk Moto Morini in Husqvarna ter na koncu tudi znamke MV Agusta. Potem ko se je v lastniško strukturo vpletel ameriški lastnik, je krovna znamka tega malega koncerna postala MV Agusta.
Cagiva je torej nekakšen prednik danes prestižne znamke MV Agusta, hkrati pa ji lahko pripišemo tudi nekaj zaslug, da danes zelo uspešna in v zvezde kovana znamka Ducati sploh obstaja. Zato, lepo vas prosim, o Cagivi nikoli nič slabega.
Cagiva se je nam, mulcem, ki smo v osemdesetih in devetdesetih letih fantazirali o svojem sanjskem motociklu, v spomin vtisnila z modelom Mito, pregrešno lepo 125-tico, ki bi, če bi jo takrat lahko imeli, stopila srce vsake sošolke. Njihov zadnji model je Raptor, ki mu je svoj odlični dvovaljnik (650 oziroma 1.000 'kubikov') posodil Suzuki SV.
In če se vrnemo k naslovu tega članka, bomo v prihodnje vozili električne Cagive. Vendar električnih Elefantov verjetno ne bo. Kot je povedal Claudio Castiglioni, bodo izdelovali lahke električne motocikle, ki bi morali zapolnjevati praznino med električnimi kolesi in skuterji ter velikimi električnimi motocikli.
Vsekakor bi si želeli, da bi nekoč spet poslušali grmenje zmogljivih dvovaljnih Cagiv, a če citiramo vojaškega pilota Grunfa iz stripa Alan Ford: "Bolje nekaj od nečesa kot nič od ničesar" (Bolje nešto od ičega, nego ništa od ničega).
Matjaž Tomažič