Po dveh letih odsotnosti z dirke po otoku Man se letos na kraj zločina vrača s 23 zmagami najboljši še živeči dirkač omenjene dirke, ki ima letos povsem realne možnosti po številu zmag dohiteti in celo prehiteti prvo ime na večni lestvici zmagovalcev, Joeyja Dunlopa. Z njim smo spregovorili v zadnjih dneh pred začetkom dirke.
Od kod vaša motivacija za nastopanje na dirki na otoku Man?
Težko pojasnim, to je nekaj, s čimer sem odraščal, nekaj, kar počnem že od nekdaj, kar mi prinaša denar, hkrati pa strast v dirkanju po cestah. Po poškodbi noge sem potreboval nekaj, na kar bi se osredotočil, za kar bi bilo vredno okrevati, in to je dirkanje z motorji. Ne vem, enostavno uživam v dirkanju z motorji. Dirkal sem povsod po svetu, vendar pa je ta dirka češnja na vrhu torte.
Ali čutite spoštovanje do proge, morda strah ali navdušenje?
Seveda sem v pričakovanju dirke, pa tudi živčen sem nekoliko, kar je zdravo. Sem ne pridem z mislijo, da vem vse, temveč se vsako leto naučim kaj novega. Vse je v ravnovesju. Pred leti je ta dirka štela za veliko nagrado, zaradi česar so bili dirkači prisiljeni priti sem, tudi če niso želeli. Sam sem tu ker si tega želim. Veliko ljudi misli, da je tukaj kot v hollywoodskem filmu, a je situacija povsem drugačna, dirka je zahtevna. Tu je drugače kot v razredu MotoGP, kjer si najboljši pri 25. letih, sredi 30. pa že med starejšimi in pametnejšimi dirkači.
Lahko bi torej rekli, da tukaj ni glamurja, kot ga poznamo na dirkah MotoGP, a je zato več strasti?
Ja, seveda, veliko dirkačev je pripravljenih plačati, da pridejo sem. Za to so pripravljeni nameniti ves svoj denar, saj je težko najti sponzorje. To počnejo iz ljubezni do športa, ker si tega želijo. Sam sem odpeljal nekaj dirk za veliko nagrado na povabilo organizatorja, dirkal sem marsikje, vseeno pa se tu počutim najbolje. Rad imam navijače, navdušence, celo družine z otroki sem videl v zadnjih 20 letih dirkanja in nekateri izmed njih so se nato razvili v uspešne dirkače. Sam sem odraščal blizu, čez vodo (v mestu Morcecambe), zaradi česar je to zame tako rekoč domača dirka. Oče me je sem pripeljal, ko sem bil star 10 let, in tako mi je postalo jasno, da je to to, kar si želim postati, dirkač na dirkah TT.
Približujete se 50. rojstnemu dnevu, stari ste 47. let. Glede na to, da se na dirko vračate po dveh letih odsotnosti zaradi poškodbe, ali so bile priprave drugačne kot v prejšnjih letih?
Hvala za opombo. (smeh) Ja, morda sem se vsega skupaj res lotil nekoliko drugače, vseeno pa so bile priprave v zadnjih mesecih podobne kot v prejšnjih letih. Z Nortonom smo naredili kar se da veliko kilometrov in testiranj, poleg tega pa sem kar nekaj kilometrov naredil z enduro in motokros motorji. Nisem človek, ki bi hodil v fitnes, tega nisem počel nikoli. Raje sem treniral z motokros motorji. Vseeno pa sem imel v tem času kar nekaj težav. Takoj po odstranitvi zaščitne kletke z noge je kost v njej ponovno počila na istem mestu. K sreči pa so mi pri Nortonu ves čas, skozi celotno leto 2018, stali ob strani. Seveda so pri okrevanju močno pomagali še prijatelji, družina, sponzorji. Zdaj sem tam, kjer uživam, star sem 47, enostavno sem star in ne več ravno lep, a se s tem ne obremenjujem.
Poškodba je sanirana, pa vseeno: ali se kljub temu s tem še ukvarjate, ste morda zaradi noge nekoliko bolj previdni?
Ne, nikakor. Noga je takšna, tako močna kot pred poškodbo, s tem nimam skrbi. Še vedno pa imam nekaj strahu, strahospoštovanja do proge, tako kot vsako leto do zdaj. Vseeno pa me je pretreslo, in ko sem ponovno sedel na motor, me je prešinilo: 'J****, to je pa hitro,' in potrebnega je bilo kar nekaj privajanja. Na žalost do zdaj nismo imeli sreče z vremenom. Na svojem Superbike motociklu sem tako odpeljal le tri kroge, ki pa so bili zanimivi. V ovinkih sem vozil prave linije, bil sem precej hiter, vseeno pa je težko kar takoj sesti na motor in se peljati na vso moč, treba je iti korak za korakom. Progo pa seveda spoštujem, tukaj sem naredil več kot 85.000 kilometrov in še vedno gojim spoštovanje do tega kraja. To je enostavno nujno.
Tekmujete v razredih s 600- in 1000-kubičnimi motocikli…
Ja- seveda, šest dirk, po dve v teh razredih, potem pa še v razredu 650-kubičnih motociklov in med električnimi motocikli, zaradi česar je program resnično natrpan. Edina kategorija, ki jo bom izpustil, je dirka Superstar; resnično sem zelo zaseden.
Kako to, da ste se odločili nastopati v tako velikem številu kategorij?
Kaj pa vem, vedno sem rad vozil v več kategorijah. Potrebujmo namreč veliko časa, čim več kilometrov na stezi. Če tekmuješ zgolj v razredu Superbike ali pa s 650-kubičnimi motocikli, si na progi le omejeno količino časa. Če pa nato dodaš še 600-kubični razred, je to spet nova kategorija … Poleg tega pa v tem enostavno uživam. Do zdaj sicer še nikoli nisem nastopal v 650-kubičnem razredu, to je zame nov teritorij. Član ekipe Mugen (z njihovim električnim motorjem bo nastopil tudi letos, op. a.) sem že od leta 2012. In če sem že tukaj, zakaj torej ne bi nastopal v več kategorijah?
Katera kategorija pa vam je najbolj pri srcu?
Najraje nastopam v razredu Superbike, saj mi hkrati nažene tudi največ strahu v kosti. Tukaj je največ dogajanja, čeprav morda včasih ni najhitrejša. Tudi dirke razreda Moto3 so včasih bolj zanimive kot tiste v razredu MotoGP, pa še vedno vsi spremljamo MotoGP in Superbike. Dirke razreda Superbike so zame najbolj zanimive, najbolj me pretresejo, seveda pa so prav vse dirke zanimive, vsaka po svoje. Tudi dirke z električnimi motorji so zanimive, čeprav ne ravno za vsakogar. Neverjetna izkušnja je tudi razred 650-kubičnih motociklov, čeprav v njem še nisem nastopal. Tudi 600-kubični razred je zanimiv, v tem razredu sem osvojil že kar nekaj zmag, spominja pa me na razred 250-kubičnih dirkalnikov z začetka moje dirkaške kariere, saj je tu pomembno vzdrževanje hitrosti in vožnje skozi vrh ovinka … Vse kategorije so zanimive in hkrati zabavne.
Če se vrnemo k vaši starosti in primerjamo dirkače razreda MotoGP z vami. Tam so dirke krajše in vendarle je Valentino Rossi daleč najstarejši dirkač v karavani, medtem ko je tukaj kar nekaj dirkačev, ki ste od njega starejši.
Gre za dve popolnoma različni zadevi. Dirke TT so precej manj fizično zahtevne, veliko bolj pomembna je dirkačeva psihična pripravljenost. Tam vozijo na krajših progah, vožnja pa je veliko bolj agresivna: zaviranje je močnejše, ves čas so na meji zmogljivosti, šteje pa vsaka stotinka, vsako drsenje, zavoranje, gibanje telesa. Tukaj pa si veliko bolj prepuščen samemu sebi, dirkaš proti času, drsiš iz zavoja v zavoj, zato so izkušnje precej bolj pomembne. Mladi dirkači se tako še nekoliko lovijo, medtem ko so starejši in izkušeni v prednosti. Joey Dunlop je tri dirke osvojil pri 48 letih, kar dokazuje, da je starost le številka.
Kako pa se torej psihično pripravite na dirko?
Pravzaprav se ne, le normalno živim, pravilno jem, trudim se oditi v posteljo pravi čas, poskrbim za to, da je oprema pripravljena, da je vizir čelade očiščen, da je ekipa dobro pripravljena in da tam vlada dobro vzdušje. Različni dirkači, ki prihajajo sem, se s tem le stežka spopadajo, sam pa sem obkrožen s pravo ekipo, dobrimi mehaniki, imam odlične pnevmatike, dobro strategijo in vse se bo odločalo takrat, ko nastopi dirka.
Kako pa so se po vašem mnenju spremenile tukajšnje dirke od takrat, ko ste prvič nastopili, pa do danes?
No, proga še vedno ostaja enaka, seveda pa je paddock precej bolje organiziran, veliko več je zanimanja gledalcev in medijev. Ko sem sam prvič nastopal, dirki nihče ni posvečal prevelike pozornosti, veljalo je prepričanje, da je to zbirališče norcev, zdaj pa vsi spremljajo zadevo bolj zavzeto in z večjim zanimanjem. Seveda je tukaj tudi več generalnih pokroviteljev in vsega, kar spada zraven. A ko zapremo vizir, je še vedno vse tako, kot je bilo nekoč.
Pa vendar, celoten preostali svet motošporta vse več pozornosti namenja varnosti, medtem ko tu stvari ostajajo enako nevarne.
Ja, res je, a nihče nikogar ne sili, da nastopa tukaj, nikomur tega ni treba početi. To počnemo zato, ker si tega želimo. Dirke tukaj potekajo že 100–120 let, preživele so dve svetovni vojni in niti Hitler jih ni mogel ustaviti. Poleg tega ima otok Man svojo vlado, svojo oblast, ki počne, kar hoče. Vsi pa si dirk želijo in jih čutijo. Za zunanjega opazovalca smo le kup blaznežev. Celoten vrvež, proga, dogajanje so nekaj posebnega. Ja, je nevarno, a v tem enostavno ne želimo govoriti, in ko se kdo smrtno ponesreči, gre, v trenutku ga ni več in ga obžalujemo, a naslednji dan smo vsi nazaj na pisti. Enostavno ni ustavljanja.
Kateri pa je vaš najljubši del proge?
Celo progo imam resnično rad. Imam pa zdaj svoj ovinek, gre za kombinacijo levega-desnega in še enega levega zavoja. Ne vem, zakaj sem si ga izbral, vseeno pa sem si ga. To je bilo leta 2013 in še danes se mi zdi to nekaj boljšega.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja