Superquadro Mono - enovaljnik, ki ga bo Ducati po napovedih med kupce lansiral v sezoni 2024 ne bo samo tehnični posebnež, pač pa tudi najmočnejši serijski enovaljnik.
Osnovo za nov enovaljnik, ki naj bi že letos debitiral v supermoto motociklu, so poiskali kar pri dvovaljnem Panigale 1299, ter mu seveda odvzeli en valj. Ta motor sicer velja za vrh razvojne evolucije Ducatijevih dvovaljnih motorjev, ki so bili uporabljeni pri serijskih cestnih motociklih. Osnovne specifikacije glede prostornine, vrtine in giba tako ostajajo identične in znašajo 659-kubičnih centimetrov, 116-milimetrov in 62,4 milimetrov. Sesalna ventila bosta imela premer 46,8 mm, izpušna pa 38,2 mm. Z ne ravno vsakdanjim razmerjem med hodom bata in premerom valja (1:1,86) so zagotovili izrazito voljo do vrtenja v visokih vrtljajih in seveda tudi eksplozivnost samega motorja.
Superquadro Mono se bo tako vrtel s hitrostjo do 10.250 vrtljajev/min, v povsem serijski izvedbi pa bo razvil 77,5 konjev (57 kW) pri 9.750 vrtljajih, oziroma 85 konjev (62,5 kW) pri 9.500 vrtljajih, če boste nanj namestili športni izpušni sistem, ki bo na voljo na seznamu dodatne opreme pri vseh modelih, ki jih bo ta motor poganjal, dobavljal pa ga bo Termignoni. Sklopka ne bo suha, kot bi pričakovali, pač pa se bo nahajala v oljni kopeli. Za mazanje motorja bosta skrbeli dve oljni črpalki, s čimer so uspeli bistveno zmanjšati upore mazanja znotraj motorja.
Krmiljenje ventilov ostaja enako kot pri darovalcu polovice motorja Panigaleu, torej Desmodromic. Kot pravijo pri Ducatiju bo ta agregat tudi tisti enovaljnik, ki se bo lahko pohvalil z najdaljšimi servisnimi intervali. Nastavitve ventilov bodo tako potrebne na vsakih 30.000 kilometrov. Na voljo bo tudi z omejeno močjo in homologacijo za kategorijo A2.
Enovaljnik bo povezan s šeststopenjskim menjalnikom, ki ga bo mogoče nadgraditi tudi z dvosmernim quickshifterjem.
Ducati se bo tako po več kot 30 letih na trgu spet pojavil z enovaljnim motorjem. V začetku devetdesetih let so imeli namreč v zelo omejeni ponudbi model Supermono, ki je takrat veljal za visokotehnološki dirkalnik.
Enovaljni, vodno hlajeni štiriventilski motor s 549-kubičnimi centimetri delovne prostornine je takrat razvil 75 konjev in z vsemi tekočinami tehtal le 137 kilogramov, dosegel pa je največjo hitrost 225 kilometrov na uro. Bil je tudi pregrešno drag. S ceno, ki se je gibala okrog 30.000 dolarjev, je bil za približno polovico dražji od primerljivih japonskih tekmecev.
Preberite še: Ducati in motokros? Zakaj bodo rdeči v tem svetu edinstveni?
Morda vas bo zanimal tudi pogovor, ki ga vodi Borut Pahor
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol