Alicante, Španija - Kawasaki je za letošnjo sezono pripravil kar tri nove modele, s katerimi je pomešal razmerja moči v nižjem delu srednje kategorije motociklov. Dva od treh smo imeli možnost preizkusiti na čudovitih španskih gorskih cestah.
Kawasaki je temeljito prenovil oba svoja priljubljena predstavnika nižjega srednjega razreda, oba pa sta na račun novega dvovaljnega agregata iz lahke kategorije odločno prestopila v srednji razred.
Največja novost, ki zaznamuje slečenega Z500 in Ninjo 500 je torej pogonski agregat, kateremu je v primerjavi s predhodnikoma z oznako 400 delovna prostornina zrasla za 52 kubičnih centimetrov in zdaj znaša 451 kubičnih centimetrov. Motor razvije okroglih 45 'konjev' (33,4 kW), kar je enaka vrednost kot pri prejšnjem modelu 400, vendar je največja moč na voljo že pri 9.000 vrtljajih (prej 10.000). Za slabih 20 odstotkov pa je večji navor motorja, kar močno vpliva na njegov značaj. Ker je glavnina navora na voljo že 2.000 vrtljajev prej, je potreba po visokih vrtljajih bistveno manjša, na področju odzivnosti in zmogljivosti pa je novi motor eden izmed najboljših v segmentu.
Naj vas podatek o največji moči ne zavede. Do skrajne meje kategorije A2 mu resda manjka še za kilovat in pol moči, vendar je moral biti Kawasaki zaradi izredno nizko mase obeh motociklov zelo previden, saj bi v tem primeru razmerje med močjo in maso preseglo okvirje A2 kategorije. S samo 167 kilogrami je to razmerje tik pod robom dovoljenega (0,267 konja/0,2 kW na kilogram), v primerjavi z neposrednimi tekmeci pa je Kawasaki na tem področju boljši za konkretnih 10 odstotkov.
Omenjena nizka masa že v teoriji obeta odlične vozne lastnosti in izredno vodljivost, na odličnem asfaltu gorskih cest, na katerih smo omejena dvojčka preizkušali, pa se je to seveda tudi potrdilo. Tradicionalno - kot vedno do zdaj pri modelih Z in Ninja - je k odličnemu občutku v vožnji tudi pri bolj športni vožnji pripomogel odličen menjalnik s temeljito premišljeno razporeditvijo prestavnih razmerij.
Položaj za krmilom je pri obeh zelo podoben, je pa zaradi nekoliko širšega krmila na Z-ju vseeno nekoliko udobneje. Vzmetenje je na prvi pogled enako, vendar je pri Ninji za odtenek bolj čvrsto, v obeh primerih pa odlično in kos pričakovanjem.
Temeljito pa sta bila Ninja in Z osvežena tudi na področju dizajna. To še posebej velja za Z, ki se od predhodnika močno razlikuje, Ninja pa je povzela modernejše linije svojih večjih bratov.
Več o vtisih in občutkih izza krmila boste izvedeli v prihodnjih nekaj dneh, ko bom pripravil izčrpnejše poročilo iz predpoletno tople Španije, do takrat pa še podatek o cenah. Za novega Z-ja uvoznik DKS pričakuje 6.283 evrov oziroma 6.635 evrov za različico SE, ki prinaša nekaj dodatkov, stilskih sprememb in barvni zaslon TFT. Za Ninjo je treba odšteti 6.784 evrov oziroma 7.284 evrov za različico SE. Brez dvoma, pošteno!
