Zgodovina: Honda V4

16. 10. 2008 | Matjaž Tomažič
Deli

Ko je pred skoraj tridesetimi leti ekipa mladih, uspeha lačnih Hondinih inženirjev predstavila nov agregat za motocikle, se nihče od njih ni zavedal, da so prav oni eni od srečnežev, ki so odprli novo poglavje v zgodovini motociklizma. To je zgodba o štirivaljni legendi. Zgodba, ki še dolgo dolgo ne bo končana.

V skoraj tridesetih letih ni nihče pri Hondi resno podvomil v ta motor. Gre za agregat, ki je poganjal dirkalne stroje, od NR 500 pa vse do današnje RC212V. Gre za agregat, ki je bil vseskozi nadgrajen z najsodobnejšimi tehničnimi inovacijami, inovacijami, ki se jih pri Hondi niso bali. Gre za agregat, ki žene Hondo.

Dva para ovalnih valjev, ki si delita eno glavno gred, postavljena v obliki črke V. Poznavalci tovrstne tehnike že vejo, da gre za štiritaktni V4. Sama zgradba motorja ni v primerjavi z ostalimi motorji nič bolj zapletena, zdi se celo, da ime motorja pove vse. Vendar je v tej konfiguraciji neskončno različnih možnosti. Kot med valji, vrstni red vžiga in mnogo drugih dejavnikov, ima pomembno vlogo pri razvoju in pri distribuciji moči. Honda je v okviru tehničnih izboljšav in zmožnosti postopoma preizkušala različne kombinacije in s časom iz te zasnove izvlekla optimum za različne zahteve različnih V4 motociklov.

Zakaj V4?

Mnogi menijo, da je V4 konfiguracija popolna za motocikle. Zagotavlja odlične zmogljivosti, elastičnost in lep zvok v celotnem območju vrtljajev.

V4 v sebi skriva prednosti večvaljnih agregatov in zanesljivost in prožnost klasičnih dvovaljnih V motorjev. Kratki gibi bata dovoljujejo visoke vrtljaje glavne gredi, široke vrtine pa ugodno krivuljo navora, ki je v štartu strma, nato pa v celotnem razponu vrtljajev precej ravna.

Izdelovalci okvirjev so ta motor vzljubili zaradi relativno majhnih zunanjih dimenzij in nizkega težišča. Motor je zaradi svoje oblike postavljen visoko ali pa nizko v okvir, kar daje svobodo oblikovalcem.

Ostale prednosti, ki jih V4 ponuja, pa so predvsem trajnostne in praktične narave. Glavna gred je precej krajša kot pri vrstnem štirivaljniku, zaradi česar je trša, lažja in manjkrat uležajena, kar zmanjšuje tornost. Zaradi V zasnove pa so že v kali zatrte močne vibracije, ki bi jih sicer morale blažiti dodatne (težke) gredi.

Modeli

Pri Hondi z imeni niso posebej eksperimentirali. Imena večinoma povedo najpomembnejše. NR 500, RC 30, RVF 400, NR 750, RC 45, VFR 750, VFR 800, RC212V . . Večino spremlja športna slava, vsak med njimi pa je po svoje ikona, ki je zaznamovala svoje desetletje.

NR 500

Prvi Hondin štiritaktni V4. Z njim se je vrnila v serijo GP v letu 1979. V takratnem času je bil ta motor resnično prežet z inovativno tehnologijo. Imel je bate ovalne oblike, s tem pa so pri Hondi pridobili dovolj površine, da so v glave valjev vgradili precej večje ventile in posledično je bil motor bistveno bolje 'prezračen'. Motor se je brez posebne škode zavrtel do za tiste čase neverjetnih 19.500 obratov in razvil spodobnih 115 konjev. Takrat so v seriji GP prevladovali dvotaktniki, in ravno ta motor je tisti, ki je naprej gnal razvoj tudi štiritaktnih dirkalnih motorjev. Zaradi oblike batov je bilo nekaj težav z batnimi obročki, vendar so leta kasneje v novejše modele nad vsak tak bat vgradili tudi po 8 ventilov! !

VF 750

Prvi 'civilni' motocikel z V4 motorjem in kardanskim prenosom moči na kolo je že zaradi dirkaške slave takoj postal uspešnica. V Ameriki so ga poznali pod imenom Interceptor. Dirkaška genska zasnova je med mehaniki vzbujala strahospoštovanje, a so ti kmalu ugotovili, da je VF 750, vsaj kar se tiče vzdrževanja in popravil, pravo nasprotje dirkaškega NR 500. Osnovnemu vzdrževanju je bil kos tudi amater, zato se nekaj časa rabljenega motorja sploh ni dalo kupiti.

VF 400

Pomanjšana verzija modela VF 750 se je takrat postavila po robu močni konkurenci, ki je bila večinoma dvotaktna. V primerjavi z njo je bila veliko bolj kultivirana in enako zmogljiva, obenem pa varčnejša in tišja. Odločilno prednost pa je predstavljal predvsem že v nizkih vrtljajih uporaben navor, ki ga dvotaktni motorji niso uspeli razviti. Zaradi ostre zakonodaje v zvezi s prostornino in močjo motorja je bil uspešen predvsem na Japonskem, v Evropi pa je bil priljubljen med začetniki.

VF 500

Navrtana izvedba VF 400 je bila precej bolj zmogljiva, predvsem pa je bila opremljena z komponentami, ki so jo postavljale ob bok pravim velikim motociklom. Dobila je kolutne zavore, boljše teleskopske vilice ter boljšo vetrno zaščito in taka zadovoljevala množice. Primerna je bila za začetnike, zahtevnejši pa so se z nastavitvami vzmetenja približevali in dosegali optimalen izkorisek tega motocikla. V Veliki Britaniji je obstajalo celo tekmovanje VF 500 CUP, kjer je s 40 enakimi motocikli, ki so bili v lasti lokalnih Hondinih dilerjev, na stezi merila druščina amaterjev in profesionalcev.

RS 1000 RW

Prvi Hondin V4 dirkalnik z okroglimi bati so klicali kar kit. Predvsem po zaslugi glomaznega videza in vodnega hlajenja. Bolj pomembno je to, da je bila ta Honda zelo zelo hitra. Nekatere zgodbe govorijo o tem, da je bila tako močna, da je bila Honda prisiljena skupaj z Bridgestoneom razviti prve radialne gume za motocikle. Mimogrede, imela je 148 'konjev'.

VF 1000 R/F

Navdih z dirkališč so pri Hondi kmalu prenesli tudi na cesto. Namesto verige so odmične gredi gnali zobniški prenosi, razvila je 120 konjev in bila motocikel za pogumne. Model F je ponujal bolj pokončno držo in nekaj manj moči, lahko bi rekli, da je bil idejno nekakšen prednik današnje CBF.

VFR 750

Z rojstvom tega modela se je rodila tudi nova legenda. Ta model je postavljal standarde v razredu športnih 'all-rounderjev'. Na videz zadržan in konzervativen, a pod oklepom poln sodobne tehnike in opreme. Agregat je bil po zaslugi lahke gradnje od predhodnika lažji za 10 odstotkov, imel pa je tudi aluminijast okvir. Eden najuspešnejših Hondinih motorjev.

RVF / RC 45

Eksotični superšportnik je takoj po rojstvu postal legenda. Kraljeval na večini vztrajnostnih dirk in bil dolga leta nepremagljiv na eni od najnevarnejših dirk na svetu na otoku Man. Imel je elektronski vbrizg goriva in spremenjen sistem zobnikov, ki krmilijo z odmičnimi gredmi. Z njim je v superbike-u kraljeval John Kocinski.

VFR 800

Motor, ki temelji na dirkalnem RC 45 ni potrebno posebej predstavljati. Povečana prostornina in cestni rabi prilagojena elektronika je v zadnjih letih že nadgrajena z sistemom VTEC, poznanem iz avtomobilizma, prvič je bil V4 kombiniran s CBS sistemom zaviranja, velik poudarek pa je tudi na oblikovnih rešitvah. Zagotovo eden najprepoznavnejših in zaželenih motociklov iz Hondine ponudbe. Na njem se vidijo tisti, ki so zadovoljni le z najboljšim, pa tudi tisti, ki se jim zdi za italijanska konkurenca s karizmo predraga. Brez dvoma ta motocikel karizmo ima.

Honda bo v prihodnosti svojo zgodbo o V4 seveda nadaljevala. Številni koncepti in nova tehnična dognanja so v fazi preizkušanja in postopoma izpopolnjujejo modele, ki so na voljo tudi navadnim zemljanom. Vendar motoristi, ki so izbrali in bodo izbrali Hondin V4, nikakor ne sodijo med tiste 'navadne' zemljane. Zahtevajo popolnost, športni pedigre, zanesljivost in ekskluzivnost.

Matjaž Tomažič

Novo na Metroplay: Župnik Martin Golob | "Duhovnik je lahko čisto normalen človek!"