Če komu, potem je potrebno prav KTM-u pripisati zasluge za razvoj in obstoj motociklov iz zgodb, ki se marsikomu zdijo že zdavnaj prežvečene.
Na Slovaškem, v gričevju, ki se razpostira nedaleč od polmilijonske Bratislave, sem imel možnost preizkusiti letošnja KTM-ova novinca. Dvojčka, ki ju poganja velik enovaljni motor, oba z oznako R, ki pri KTM-u vedno obeta veliko oziroma največ. Hkrati sta to tudi motocikla, za katera brez težav trdim, da sta med vsemi serijskimi motocikli najbolj nišna. Sicer ni bilo nič drugače pred slabimi desetimi leti, ko sta bila njuna predhodnika deležna zadnje resnično obsežne osvežitve. Razen seveda to, da so bili supermoto motocikli takrat bolj popularni, na trgu pa je bilo tudi več prostorninsko podobnih enovaljnikov.
Poglejte, če vam slučajno ni točno jasno, kaj bi s tem enovaljnim KTM-om počeli, potem verjetno ni za vas. Enduro je namreč variacija modelov iz dirkaške serije MX, njegovo ime pa je podaljšano predvsem zato, da daje jasno vedeti, da gre za stroj, ki je hkrati še cestno legalen. Do tu vse lepo prav, a z napovedano ceno, ki bi se morala sukati okrog dvanjastih tisočakov, ta KTM že sili v teritorije, kjer kraljujejo motocikli tipa GS750, Africa Twin, KTM 790 in podobni. Pa vendar, potencial, da bi nekdo prav s tem modelom obkrožil brezpotja celega planeta, vsekakor obstaja. In kaj je potem s SMC-jem? Kot rečeno, KTM-u lahko pripišemo zasluge, da je supermoto še vedno živ, a kaj točno s takim motociklom početi, vedo le tisti, ki so nekoč tekmovali ali pa imajo za svojo hišo vsaj stezo za karting.
Po slabem desetletju veliko novega
In pri KTM-u zdaj, ko so inženirji v zadnjem desetletju pridobljene izkušnje vgradili tudi v ta dva enovaljnika, s prekrižanimi prsti upajo, da kupcev, ki si želijo ekstremov, ni malo. Če bo povpraševanja tudi v resnici dovolj, zdaj berete zgodbo o uspehu. Namreč, napredek, ki ga prinašata enovaljna Enduro in SMC, jemlje sapo.
KTM 690 Enduro R in KTM 690 SMC R, sta najnovejša in seveda tudi najbolj tehnično izpopolnjena variacija sicer stare avstrijske zgodbe o zmogljivih enovaljnih motociklih, ki jih poganja zdaj že legendarni motor z oznako LC4. Vsaj kolikor je meni znano, gre za trenutno največji in najmočnejši serijski enovaljni motor, ta pa seveda ostaja srce obeh dvojčkov.
Nove tehnologije, nova dognanja na področju trpežnosti materialov in sodobna elektronika, so v prvi vrsti poskrbeli, da je enovaljnik pridobil sedem 'konjev', 4 Nm navora, hkrati pa se vrti tudi za tisoč vrtljajev hitreje, kar posledično pomeni predvsem to, da je moči in navora več v večjem razponu vrtljajev. Če se vam je torej zdelo, da so bili LC4 tu in tam brez prave sape, temu zdaj ni več tako. S tem, ko je klasično 'zajlo' zamenjal sistem 'ridebywire', se je pojavila tudi možnost izbire med dvema voznima programoma. Zakaj le dvema? Ker je to v skladu s KTM-ovim sloganom dovolj. Torej, ali vozi ali dirkaj.
Enovaljnik s tako velikim batom bo seveda vedno postregel s precejšnjo mero 'nabijanja in pulziranja' a je po zaslugi dodatne izravnalne gredi, dvojnega vžiga ter posebne oblike izgorevalne komore, vse skupaj popolnoma znosno. Prvič v zgodovini je LC4 dobil tudi protizdrsno sklopko in dvosmerni quickshifter, ki svoje delo na obeh modelih opravlja čudovito.
Pri KTM-u pravijo, da je v primerjavi s predhodnikom povsem novih 65-odstotkov vseh sestavnih delov. Po izkušnji s ceste in steze, bi sicer rekel, da jih je več. Poleg povsem svežega videza, ki je sposojen pri modelih iz serije MX, sta oba dobila še večji rezervoar (13,5 litrov), nov okvir z večjim kotom zasuka krmila, Brembov zavorni sistem, nov sedež, novo vzmetenje in optimizirana prestavna razmerja.
Razlike, ki jih pri pogledu na dvojčka nikakor ne boste spregledali so več kot očitne. Seveda so tu različna kolesa, drugačen zavorni kolut in oblazinjenje sedeža (pri SMC je prevleka bolj gladka). Enake pa so plastike pod katerimi je kljub temu, da je okvir ožji, tudi prostor za nekaj orodja, enak je števec, ki ponuja najbolj osnovne informacije ter razsvetljava. Obema je skupen tudi 'cornering' ABS, ki pa so ga za vsakega izmed njiju naučili drugačnih manir.
Prinašata spretnost in hitrost
Kaj točno vse zgoraj našteto prinaša smo imeli preizkusiti na dirkalni karting stezi (model SMC), Enduro pa asfaltiranih in makadamskih poteh slovaškega podeželja, ki v marsičem spominja na naše domače Prekmurje. No, za potrebe fotografiranja smo v okviru enduro vožnje prečili še nekaj potokov in obiskali neko zasebno motokros stezo, s katero pa tudi tisti najbolj nevajeni terenskih voženj nis(m)o imeli nobenih težav. Na posameznih asfaltiranih odsekih se je Enduro tudi pri hitrostih okrog 130 kilometrov na uro izkazal, kot vodljiv in stabilen motocikel (program Street). Z nekaj manj posedanja pri zaviranju bi na cesti prikril svoje hard enduro korenine, a vsega v tem segmentu pač ni mogoče imeti. Odličen je tudi program 'Offroad', ki izklopi ABS na zadnjem kolesu in dopušča neomejeno vrtenje zadnjega kolesa v prazno. Na makadamu se je Enduro kljub temu, da ni bil obut v posebej čepaste gume, pustil lahkotno usmerjati. Omeniti velja tudi to, da se moram na tovrstnih motorjih zaradi svoje višine v stoječem položaju pretirano sklanjati h krmilu, pri KTM-u pa so imeli očitno v mislih tudi tiste, ki smo na podboju vrat prerasli črto, ki označuje 180 centimetrov.
KTM 690 SMC R je svoje atribute pokazal na karting stezi in prav nihče med nami, čeprav smo to možnost načeloma imeli, ni niti pomislil, da bi z njim zapeljal na cesto. Hitrosti na stezi sicer niso bile visoke (do 140 km/h), kljub temu, pa nas je SMC R po skupaj skoraj dveh urah preganjanja, dobesedno izžel. Tudi pri SMC-ju osnovna mapa motorja nosi ime Street, takrat je ABS v polni pripravljenosti, sprednje kolo pa ostaja varno na tleh. Program Race dopušča drsenje zadnjega kolesa, driftanje in 'wheelije', prav slednji pa so lahko pravzaprav stalnica pri pospeševanju iz vsakega ovinka. Odvisno pač od tega, koliko znate in kako se odločite.
Z ozirom na to, da je zasnova bolj kot ne zelo dirkaška in namenjena profesionalcem, ki iz obeh strojev znajo izvleči maksimum, sta tako Enduro R kot SMC R, predvsem na račun izboljšav motorja povsem dovolj omikana, da lahko ponudita veliko veselja tudi rekreativcem. Še več, s pomočjo elektronike, za katero sem dobil občutek, da je bolj kot zaradi varnosti same, prisotna z namenom, da olajša iskanje skrajnih meja zmogljivosti, bodo rekreativni dirkači na stezi občutno hitrejši, avanturisti pa na terenu mnogo bolj spretni.