Priljubljeni Mercedes E že mora biti nekaj posebnega, če je matični koncern samo v njegov 'facelift' vložil skoraj milijardo evrov.
Mercedes razreda E s tipsko oznako W212 se je na trgu pojavil leta 2009, ko je nasledil takrat izredno priljubljenega Okonjo, kot so njegovega predhodnika W211 poimenovali ljubljanski taksisti. Takrat je v razred poslovnih limuzin in karavanov pa tudi kupejev in kabrioletov (C207/A207) prinesel nekaj pomembnih, predvsem varnostnih novosti. V letu 2013, torej natanko na polovici svoje proizvodne dobe, pa je bil deležen temeljite osvežitve, v katero je Daimler vložil skoraj milijardo evrov, s tem pa je to postala tudi najdražja osvežitev modela v zgodovini.
Ta peklensko draga prenova je prinesla veliko novega na področju ekonomičnosti, aktivne in pasivne varnosti ter seveda zelo očitne stilske preobrazbe. Na prvi pogled imajo E-klase modelnega leta 2012 in 2013 zelo malo skupnega, a najbolj opazna sprememba je zagotovo na robovih sprednjega dela. Po dveh generacijah in pol so se namreč poslovili dvojni sprednji žarometi, ki so še kako zelo zaznamovali zgodovino tega modela. Ne glede na vse pa si številni delimo mnenje, da je ta model zadnja na prvi pogled prepoznavna generacija Mercedesov razreda E. Aktualni model, ki ga izdelujejo od leta 2017, se namreč le v maločem razlikuje od razredov C in S, še najbolj preprosto je to, za kateri model gre, ugotoviti po številu prečk v sprednji maski (1 prečka za C, 2 prečki za E, 3 prečke za S).
Mercedes E (W212) je prinesel tudi precej novih filozofij na področju motorizacije. Prvič smo namreč zares dobili občutek, da so sodobni dizelski in bencinski štirivaljniki povsem dovolj tudi za limuzino visokega srednjega razreda. Znani so po razmeroma nizkih stroških vzdrževanja in spodobnih zmogljivostih, še posebej to velja za temperamentnejše močnejše različice. No, za vsak primer je na voljo tudi linija šestvaljnih motorjev, ki jim je treba priznati, da so mnogo bolj kultivirani in z veliko navorsko rezervo, vendarle nekoliko bolj primerni za tako prestižen avtomobil.
Kot vsaka prej in vsaka pozneje je bila tudi četrta generacija razreda E zelo priljubljen službeni avtomobil uspešnih podjetij pa tudi taksistov. Zato velja biti pri nakupu rabljenega še posebej previden, saj preprodajalci zelo radi prikrivajo prejšnji 'poklic' modela, ki ga prodajajo. Na našem trgu je stalno na voljo nekaj več kot 150 E-jev četrte generacije, med njimi pa je kar dve tretjini limuzin, slaba tretjina karavanov in le peščica kupejev in kabrioletov. Kar se tiče motorne ponudbe, dominirajo štirivaljni dizli, modelov z bencinskimi motorji pa skoraj ni.
Kadarkoli govorimo o Mercedesu razreda E, je jasno dvoje. Prvič, osnovne različice so tako zunaj kot znotraj videti zelo 'oguljene', vse druge pa vključujejo prestiž in eleganco. In drugič, čeprav je jasno, da je Mercedes E avtomobil z zvrhano mero pozitivnih lastnosti, pa je med njimi mogoče najti velik delež kislih jabolk in zelo strokovno zakamufliranih primerkov. Ne rečemo, da slednji niso vozni avtomobili, a to verjetno ni tisto, kar si želite kupiti. Mercedes razred E pač ni standardna izbira gospodinj in upokojencev.
V primerjavi s predhodnikom – Okonjo, je četrta generacija razreda E po podatkih evropskih institucij, ki spremljajo zanesljivost vozil, bistveno manj problematična in bolj zanesljiva. Na seznamu okvar, ki jih štejemo za bolj zahtevne ali dražje, se najdejo težave z injektorji pri štirivaljnih dizelskih motorjih. Še posebej to velja za modela 220 CDI in 250 CDI, ki so imeli vgrajene injektorje znamke Delphi, te pa so, če je vozilo obiskovalo pooblaščeni servis, na stroške generacije zamenjali z novimi. Dizelski motorji se srečujejo tudi s puščanjem hladilne tekočine, najpogosteje pri hladilniku in vodnih črpalkah. Bencinski motorji niso problematični, izjema je le pogonska veriga pri modelu 200 CGI. Večina modelov je opremljena z avtomatskimi menjalniki, za katere pa velja, da so izredno občutljivi za zanemarjanje v smislu rednega servisiranja in zamenjave olja. Če na testni vožnji med prestavljanjem zaznate ropot in vibracije, poiščite drugega Mercedesa ali pa pripravite debelega tisočaka za popravilo.
Težave z zračnimi mehovi pri modelih z zračnim vzmetenjem so stalnica pri vseh modernih Mercedesih, se pa te stvari danes popravljajo ceneje kot pred recimo petimi leti. Če boste na volanski letvi opazili sledove puščanja olja, lahko brez pogleda na števec kilometrov zaključite, da je za avtom dobrih četrt milijona kilometrov. Računajte tudi na pogostejšo menjavo zavornih oblog in diskov.
Elektronika ne povzroča posebnih težav, redne nadgradnje na pooblaščenem servisu te namreč sproti odstranjuje, so pa lastniki poročali o občasnem vklopu več opozorilnih lučk, pri čemer pa ni šlo za okvaro sistemov, ampak za izrabljen pomožni akumulator.
Vsaj 10 oziroma 15 (za modele po prenovi) tisočakov bo treba odšteti za četrto generacijo Mercedesa E. Za ta denar je sicer na voljo veliko drugih, tudi popolnoma novih avtomobilov, a v udobju prestižne avtomobilske kabine in v vožnji, podobni lebdenju na oblakih, boste uživali samo v razredu E.
Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del