Le redkokdo med nami je tako drzen, da resno razmišlja o nakupu rabljenega hibrida. Je v tem kaj smisla ali gre za popolno norost?
Hibridna tehnika ni v svetu avtomobilizma nič novega. Prvi poskusi, da bi uspešno sparili bencinski in elektromotor, so se pojavili kmalu po koncu prve svetovne vojne. V glavnem so pionirji na tem področju kmalu obupali, nafta in bencin sta bila pač preprostejša rešitev. A proti koncu prejšnjega tisočletja je postalo jasno, da bo elektrika pomemben medij pri pogonu avtomobilov, celo malo prej, če smo povsem natančni. Marsikateri proizvajalec je nekje v zaledju pripravljal električni avtomobil. Tako je na primer Volkswagen že leta 1984 izdelal 100 Golfov MK2 z električnim motorjem, ki mu jih je uspelo hitro prodati za ceno takratnih 45.000 mark. Tudi Fiat je bil na tem področju zelo dejaven. O hibridih pa se je govorilo zelo malo.
Toyota se je projekta lotila resno kot nihče drug
Kakorkoli, tako zavzeto in tako uspešno kot pri Toyoti se hibridnega avtomobila niso lotili nikjer drugje. Toyota Prius, ki je na trg prišla v letu 1997, danes velja za prvi masovno izdelani hibridni avtomobil, lahko se pohvali z nazivom najbolje prodajanega hibridnega avtomobila in se prodaja v več kot 90 državah na vseh celinah. Je tudi prvi serijski avtomobil, ki ima povsem električni kompresor klimatske naprave. In še marsikje drugje je Toyota Prius prva.
O prvi generaciji Priusa tokrat ne bi izgubljali besed. Prvič zato, ker jih je k nam pripeljalo zelo malo, pa še te bolj po pomoti, drugič pa zato, ker je bil to z vidika dizajna pravi grdobec na štirih kolesih. Grd kot lopov. Kot Renault Thalia. Ta avto bi sam parkiral tri ulice stran od službenega parkirišča, da me ne bi slučajno kdo videl.
A druga generacija Priusa, ki smo jo v primež dobili tokrat, je očem nekoliko bolj prijazen avtomobil. Še vedno se znajde na kakšni lestvici neposrečenih stvaritev, a kljub temu je dovolj skladna, da se človeku ne obrača želodec. Všeč je postala slavnim ljudem, zvezdnikom svetovnega formata, radi pa so jo kupovali tudi povsem običajni ljudje.
Ne, nakup rabljenega Priusa sploh ni slaba ideja
In eksperiment, kot je nakup rabljenega hibrida, se bo, če se boste zanj odločili, najverjetneje izkazal za pametno naložbo. Že res, da je druga generacija Priusa, kar zadeva motor, nekoliko podhranjena, ima premehko vzmetenje ter je glede na zunanje mere v notranjosti nekoliko tesna in na vse strani nepregledna, a ta avtomobil ni niti lovec na zavoje, niti dostavnik ali prevoznik. Z njim tudi naj ne bi vlekli prikolice.
Ko govorimo o hibridih, predvsem tistih, ki niso povsem novi, se nam največkrat poraja vprašanje vzdržljivosti baterij. No, pri Priusu je tovarna napovedovala življenjsko dobo dolgo kar 160.000 kilometrov, realnost pa je taka, da so bili glede tega v tovarni precej previdni. Niso redki primeri, kjer se baterije tudi po več kot 200.000 kilometrih še vedno počutijo zelo dobro. Da si ne bi metali peska v oči, če je treba baterije zamenjati, naj bi menjava z originalnimi na pooblaščenemu servisu stala približno dva in pol tisočaka, se pa pod kozolci šepeta, da je mogoče zadevo urediti tudi za polovico manj denarja. Torej toliko kot menjava kompleta sklopke in vztrajnika pri Golfu TDI. Panasonic, ki naj bi dobavil baterije za večino Priusov, je vendarle po vsem planetu prisoten dobavitelj elektronskih komponent, zato tudi nabava kompleta baterij menda ni misija nemogoče.
Večjih težav ne gre pričakovati
Tudi sicer vam Toyota Prius ne bo povzročala resnih težav. Večino tistih, ki so se množično pojavljale, je Toyota v okviru svojih servisnih protokolov odpravila na lastne stroške. Modeli, izdelani do leta 2005, so se soočali z napako na modulu za krmiljenje elektronike motorja, nekaj težav pa so zabeležili tudi na volanskem sistemu. Čeprav bi moralo biti v vseh baterijah vedno dovolj energije, Prius ni avtomobil, ki bi ga uporabljali samo enkrat na mesec. Če želite vzdržnost baterij in tudi standardnega 12V akumulatorja, je treba ta avto voziti tako rekoč vsak dan.
Zelo pomembno je, da se upošteva navodila proizvajalca in se vodna črpalka menja na vsakih 100.000 kilometrov, to pa je tudi vse, kar morate vedeti s področja mehanike tega avtomobila.
Ker je Prius hibrid, je jasno, da je v njem tudi precej elektronike. Sicer bi pričakovali, da bi bila notranjost podobna kakšnemu digitalnemu laboratoriju, vendar ni. Prius je v kabini povsem običajen avtomobil; čeprav se na nekaterih elementih v kabini radi pojavijo znaki obrabe, pa načelno velja, da je tudi po 15 letih vse robustno in odporno kot prvi dan. V kabini bi vas morda lahko zmotilo utripanje multifunkcijskega zaslona in v nekaterih primerih prepočasno preračunavanje navigacijskega sistema. Modeli z žarometi HID (ksenon) imajo težave s pregorevanjem žarnic.
In to je to. Toyota Prius druge generacije je skozi leta tudi z vidika denarja postal zelo privlačen avtomobil, hkrati pa se je izkazal tudi kot zelo zanesljiv stroj. Vsekakor to ni avtomobil za vsak okus, predvsem zaradi zgolj zmernih zmogljivosti, a tudi zaradi oblikovnih posebnosti in nekoliko slabše preglednosti. Očetje, ki si za volanom želijo nekaj več dinamičnosti, najverjetneje ne bodo zadovoljni s CVT-menjalnikom (brezstopenjski samodejni), vendar je po drugi strani mamicam prav vseeno, po katerem načelu deluje njihov avtomatski menjalnik. In s tem avtomobilom bodo staršem sošolcev svojih otrok zlahka pokazale, da so v njihovi družini svojevrstni ekološki puritanci. To je zdaj moderno.
besedilo: Matjaž Tomažič
foto: Aleš Pavletič
Preberite še:
Test: Toyota Prius 1.5 VVT-i Executive IPA NAVI (2006)