Je vožnja vštric edina možnost izboljšanja varnosti kolesarjev v Sloveniji?

In medtem ko kolesarji na poti v mesto nimajo prevelikih težav na poti – kolesarskih poti je po mestih veliko – je situacija precej slabša in bolj nevarna za kolesarje na specialkah, ki se večinoma zadržujejo zunaj mest.

Kakšne so torej njihove ‘pravice’ na cesti, kakšne so dolžnosti in kako bi zanje lahko nekoliko bolje poskrbela država?

Kolesarji so na naših cestah že od nekdaj stalnica, zadnja leta pa je kolesarstvo po eni strani priljubljena oblika rekreacije, zaradi vse večje skrbi za okolje pa so kolesa postala tudi priljubljena sredstva za transport znotraj mesta, denimo za prevoz na delovna mesta. To še posebej velja v poletnih mesecih, ko so temperature višje in marsikomu vožnja v razbeljeni pločevini, čakanje na natrpane avtobuse in stanje v kolonah nikakor ne diši. A pozornost tokrat namenjamo predvsem rekreacijskim kolesarjem, ki kilometre nabirajo predvsem na primestnih in odprtih cestah in težavam, s katerimi se srečujejo dnevno.

Na videz urejena infrastruktura je pogosto neprimerna

Tipi kolesarskih površin v Sloveniji so naslednji:

• Kolesarska steza: najbolj pogosta oblika kolesarskih površin. Nahajajo se na pločnikih, po navadi na vsaki strani ceste svoja, promet na njih poteka v isti smeri kot promet na cesti. Težava kolesarskih stez je v tem, da so pogosto zaradi številnih uvozov in posledičnih dviganj ter spuščanj neprimerne za kolesarje na 'specialkah', ki se tako raje poslužujejo vožnje po cesti, čeprav je to v primeru, da je kolesarska stez na razpolago, to prepovedano.
• Kolesarski pas: pas ob robu cestišča, ki je namenjen izključno kolesarjem. Podoben je klasični kolesarski stezi, vendar pa je na nivoju ceste in posledično primernejši za cestne kolesarje, saj nima nobenih spustov ali dvigov, kot pri kolesarskih stezah.
• Kolesarske poti: kolesarjem najbolj prijazne površine, kjer je promet motornim vozilom, razen izjemoma, prepovedan. Te površine so fizično povsem ločene od cest, pogosto so narejene na trasah nekdanjih železniških prog, kot je to na primeru kolesarske poti med Kranjsko goro in Ratečami, zelo priljubljena pa je tudi kolesarska pot med Orehkom pri Kranju in Škofjo Loko.

Novost na področju kolesarjem namenjenih površin je souporaba voznega pasu, kjer imajo kolesarji pravico vožnje po sredini voznega pasu – kjer je to posebej določeno – vozniki avtomobilov pa jih lahko prehitevajo le po levem pasu, če to lahko storijo varno, kar pomeni večjo varnost kolesarjev, je pa tak sistem mogoč le v naseljih in območjih, kjer je hitrost manjša. Primer take ceste v Sloveniji je križišče med Zoisovo cesto in Krakovskim nabrežjem v Ljubljani.

Na videz se zdi, da je situacija urejena, v praksi pa se izkaže, da temu še zdaleč ni tako. Težave se pojavljajo zaradi slabo zamišljenega načrtovanja cest, pločnikov in dovozov, neurejene zakonodaje in pa slabe kulture velikega števila udeležencev v prometu, tako kolesarjev kot tudi pešcev in avtomobilistov.

Težave pa se pojavljajo tudi, ko vozijo po cesti, najsi bo to na kolesarskem pasu ali na cestah, kjer se kolesarji 'srečajo' z avtomobili. Ti nanje pogosto gledajo kot na ovire, ki na cesti nimajo kaj iskati. To je še posebej opazno, kadar kolesarji vozijo vštric, ali pa – po mnenju nekaterih voznikov – predaleč od roba ceste ali pločnika.

Pred objestnimi vozniki niso varni niti profesionalni vozniki

Da situacija v Sloveniji nikakor ni rožnata, se strinja tudi Kranjčan Marko Džalo, sodelavec pri profesionalni britanski kolesarski ekipi Team Sky. Kot eno izmed večjih težav na cesti izpostavlja predvsem odnos voznikov na cestah. Pravi, da vozniki avtomobilov pri nas kolesarjev ne jemljejo kot enakovredne udeležence v prometu.

»V kolesarskih deželah kot so Belgija, Nizozemska, Danska se je zares užitek voziti s kolesom, saj te vsi spoštujejo kot enakovreden del prometa in ne kot oviro na cesti, ki jo je potrebno odstraniti.«

Vseeno pa je situacija pri nas nekoliko boljša, kot na primer v Franciji, kjer se je zgodilo, kot je povedal Džalo, da je voznik avtomobila med treningom namenoma s ceste zbil kolesarja Chrisa Frooma in pobegnil iz kraja nesreče.

Sam tudi zagovarja vožnjo 'po dva', kjer dva kolesarja vozita eden ob drugem preko celotne širine voznega pasu. Sam v tem vidi dvojno korist, saj manever prehitevanja v tem primeru poteka veliko hitreje, kot v primeru, ko se dva kolesarja vozita drug za drugim. Posledično bi bilo tako prehitevanje mnogo bolj varno, saj bi se vozniki tudi nekoliko bolj pripravili na prehitevanje: »To se mi zdi dobra ideja. Dosti hitreje prehitiš skupino, ki se vozi vštric, kot pa če so v koloni! Dokazano«.

Bi bilo vredno razmisliti o uzakonitvi vožnje vštric?

Vožnja v paru je sicer v Sloveniji ena izmed najbolj perečih tem v odnosu med avtomobilisti in kolesarji, kar se kaže tudi na različnih forumih in spletnih straneh. Medtem ko veliko število voznikov na kolesarje gleda z veliko mero nestrpnosti – najbolj skrajni gredo s predlogi prek meja dobrega okusa – pa svoj prav zagovarjajo tudi kolesarji, ki so mnenja, da je tovrstna vožnja bolj varna, saj preprečuje voznikom, da bi ob nasprotnem prometu prehitevali 'na centimetre', torej brez menjave voznega pasu.

Zakonodaja v Sloveniji vožnjo vštric sicer dovoljuje, a le profesionalnim kolesarjem z licenco Kolesarske zveze Slovenije ali druge mednarodne organizacije, pri čemer pa morata kolesarje – v skupini morajo biti vsaj štirje – v temu primeru obvezno spremljati spremljevalni vozili, po eno na vsakem koncu, kateri morata biti opremljeni z ustrezno rumeno utripajočo lučjo. Prepoved vožnje v paru velja tudi za kolesarje v Italiji, medtem ko je tako kolesarjenje pri naših severnih sosedih dovoljeno.

Vse kaže, da je področje kolesarjenja v Sloveniji po besedah našega sogovornika kljub spodbujanju države in različnih organizacij še vedno daleč za državami, kot so Danska, Nizozemska in Belgija, kjer je infrastruktura bolje urejena – včasih kolesarske steze za trening uporablja tudi njihova ekipa – vozniki pa so do kolesarjev bolj strpni. Da je vožnja vštric (lahko) bolj varna, dokazuje tudi spodnji video posnetek, ki prihaja iz Velike Britanije, kjer je tovrstna vožnja dveh kolesarjev v paru po zakonu dovoljena:

V videu nam inštruktor varne vožnje Blaine Walsh in nekdanji profesionalni kolesar, dobitnik zlate medalje na Olimpijskih igrah v Barceloni leta 1992, Chris Boardman, jasno predstavita prednosti kolesarjenja vštric, pri čemer opozarjata, da naj bi kolesarji na ozkih ali prometnih cestah in odsekih, kjer so nepregledni ovinki, namesto vštric kolesarili v eni koloni.

V povezavi z zgornjim video posnetkom bi bilo torej večjo odgovornost potrebno pričakovati tudi od kolesarjev, še posebej, če prakticirajo (prepovedano) vožnjo vštric. Tukaj kritika leti predvsem na tiste rekreativce, ki tovrstno vožnjo izkoriščajo za debato in se ob tem ne menijo za okolico. Na tej točki bi izpostavil resnično situacijo izpred nekaj let, ko je bil voznik avtomobila zaradi zelo počasne in neodgovorne vožnje dveh kolesarjev, ki sta se med vožnjo vštric pogovarjala, v nepreglednem ovinku prisiljen v prehitevanje, s čimer pa je izsilil prednost nasproti vozečemu vozilu, ki je posledično zletelo iz ceste in trčilo v jarek.

Kako ukrepati?

Vsekakor bi bilo o spremembah potrebno razmisliti tudi pri nas. Ugotovili smo že, da so zaradi uvozov in z njimi povezani dvigi ter spusti pločnikov kolesarske steze pogosto neprimerne, še posebej za cestne kolesarje. Prestavitev z leve strani pločnika na desno, kjer so vsaj ponekod te spremembe manjše, pa bi kolesarje spravila v nevarnost zaradi vozil, ki bi iznenada lahko pripeljala iz teh izvozov. Na dolgi rok bi bilo torej smiselno razmisliti o večji uporabi kolesarskih pasov na nivoju cest, souporabe voznega pasu v mestnih območjih, kjer je promet počasnejši in pa kolesarskih poti zunaj naselij.

Druga, nekoliko bolj radikalna ideja pa je, da se kolesarjem dovoli vožnja v paru, vsaj tam, kjer je cesta dovolj pregledna. Taka vožnja bi omogočala bolj varna in hitrejša prehitevanja, ki bi se dogajala na precej krajših razdaljah. Na tej točki se po besedah Marka Džala postavlja primerjava s traktorji, kateri dosegajo večinoma dosegajo manjše hitrosti kot kolesarji, predvsem tisti na cestnih kolesih, pa jih kljub temu ne prehitimo po njihovem pasu in za vsako ceno.

Vsekakor pa bi pristojne inštitucije morale ukrepati tudi na področju medsebojnih odnosov med vsemi udeleženci, tako med pešci in kolesarji, kot tudi vozniki in kolesarji z namenom ozaveščanja, da so vsi udeleženi v istem prometu in da ima vsak izmed njih svoje pravice, dolžnosti in odgovornost do drugih.

Jure Šujica

Foto: Avto magazin, Matevž Hribar, Jure Šujica, osebni arhiv

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol