Marsikdo si predstavlja, da je Volkswagen na področju vozil s terenskimi zmogljivostmi neizkušen proizvajalec.
Vsem tistim, ki menijo tako, sicer ne gre zameriti, saj Volkswagen svojih modelov s štiripogonsko tehniko in terenski uporabi prilagojeno zasnovo nikoli ni agresivno predstavljal in ponujal kupcem. Tisti, ki so tovrstna vozila potrebovali, so enostavno vedeli, da jih pri VW-ju imajo. Štirikolesni pogon se je pri tej znamki prvič zares uveljavil in dobro prodajal pri kombiju T3 (tretja generacija), v razredu osebnih vozil pa z drugo generacijo Golfa. In ker so si v koncernu z leti na tem področju nabrali več kot dovolj znanja in izkušenj, hkrati pa se je na trgu pojavilo tudi povpraševanje po tovrstnih vozilih, se je VW v začetku tretjega tisočletja odločil, da bo vstopil tudi v razred prestižnih avtomobilov (Phaeton) in SUV-jev (Touareg).
Za konstruiranje in izdelavo prestižnega SUV-ja, ki se je moral hkrati tudi odlično obnašati na cesti ter zagotoviti tudi nekaj pravih zmogljivosti na zmerno zahtevnem terenu, je bilo zadolženih več kot 300 inženirjev. Ti so v razvojni center prišli tudi iz tovarne Audi (Q7) ter Porsche (Cayenne) in razvili skupno platformo za vse tri modele. A čeprav si vsi trije delijo enako platformo, so si na področju oblikovanja in tehnike med seboj zelo različni. Zlasti tukaj izstopa Audi Q7, ki s podaljšano medosno razdaljo ponuja prostor tudi potnikom v tretji vrsti. Pričakovati je bilo, da bo med vsemi najbolj uspešen prav Touareg, saj je že v skladu s svojim prvim imenom najbolj ljudski. Poleg tega je imel tudi najpestrejšo ponudbo motorjev in menjalnikov, v osnovnih različicah pa v primerjavi z drugimi tekmeci sploh ni bil drag.
Lastniki Touaregov so bili oziroma so z njimi večinoma zadovoljni, in čeprav okvar, o katerih govorijo statistike, ni bilo malo, ti avtomobili veljajo za zanesljive in dobre. Vzdrževanje, še zlasti kakšna večja popravila, niso poceni, a z izbiro dobro vzdrževanega primerka in lepim ravnanjem velikih težav ni pričakovati. Motorna paleta je zadovoljivo široka: pet-, šest- ali desetvaljni dizelski motorji z razponom moči od 174 pa vse do 314 'konjskih' moči se v več kot dveh tonah težkem vozilu dobro znajdejo. Zmogljivosti najmanjšega so skromne, zmogljivosti največjega pa že skoraj superšportne. Dinamični vozniki in tisti, ki se težko sprijaznijo s porabo večjo od 10 litrov, morajo izbrati ročni menjalnik, saj avtomatika zahteva dober liter več goriva kot ročno prestavljanje. Avtomatski menjalnik svoje delo sicer opravlja odlično in voznik nanj skorajda pozabi, a v določenih redkih situacijah dobi občutek, da avtomatika velik del motorne konjenice dobesedno 'zakolje'.
Kdor si želi voziti Touarega z bencinskim motorjem, lahko izbira med motorjema V6 in V8, razen če ni med privilegiranci, ki si lahko kupijo model z motorjem W12. Teh je bilo izdelanih le 500, od tega se jih je okrog 350 prodalo arabskim šejkom, le redki pa so našli kupce na evropskih tleh. Bencinska žeja teh motorjev je izjemna, zato za tiste, ki prevozijo veliko kilometrov, bencinar v nobenem primeru ni dobra izbira.
Touarega prve generacije so izdelovali v Slovaški tovarni v Bratislavi. Tamkajšnji delavci so, kot kaže, marljivi in natančni, saj je izdelava celotnega vozila na visoki ravni, napak, do katerih bi prišlo zaradi malomarnosti, pa skoraj ni. Rjavenja pri teh vozilih ni, izjema so redki modeli prvih letnikov, kjer se je nekaj korozije lahko pojavilo na zadnjih vratih. Pri vozilih s sončno streho je treba redno skrbeti za pretočnost odtočnih kanalov, pogosto pa se pojavijo tudi težave z delovanjem loput klimatskega sistema.
Kar se tiče notranjosti, je pri nakupu rabljenega bolje izbrati model s sedeži, prevlečenimi s tkanino, saj usnje, če ni ustrezno negovano, rado popoka. Podobno se zgodi tudi z lesenimi vložki v notranjosti kabine, Touareg pa kot drugi Volkswagni iz tistega obdobja ni imun na luščenje gumijasto-plastičnih oblog na sredinski konzoli in okrog stikal. Elektronika pri teh vozilih ni problematična, če pa jo že kdaj zagode, popravilo običajno ni drago in zahtevno.
Resna in draga popravila pa lahko zahteva mehanika. Predvsem to velja za elemente štirikolesnega pogona (sprednji diferencial, motorji za vklop in izklop diferencialov, križi kardanskih vezi) ter okvare komponent zračnega vzmetenja. Dizelski motorji načeloma niso problematični, ima pa vsak kakšno standardno hibo. Petvaljniki radi spustijo kakšno kapljico olja, šestvaljnim nagajajo lopute v sesalnem kolektorju, 10-valjnim pa odpovedujejo turbine in pogonska veriga. Še zlasti zadnji je z vidika vzdrževanja strah in trepet lastnikov, saj je za skoraj vsak nekoliko večji poseg treba zgraditi celoten motor. Bencinski motorji veljajo za zanesljive in nezahtevne, a žal tudi precej žejne in povprečno zmogljive. Vse Touarege pestijo še težave z neenakomerno obrabo pnevmatik in v nekaterih primerih s puščanjem hidravličnega olja volana na volanski letvi.
Lahko zapišemo, da je Touareg med kupci rabljenih SUV-ov sanjska izbira. Z modro izbiro motorja in menjalnika velja za nezahteven in zanesljiv avtomobil, katerega vzdrževanje ni poceni, je pa v mejah zdravega razuma. Izberite model z manj oziroma bolj osnovno opremo. Tak bolje kljubuje zobu časa in zaradi preprostejše zasnove lastnikom povzroča manj težav. Že to, da si kar nekaj genov deli z Audijem in Porschejem, govori o tem, da je Touareg odličen avtomobil.
Besedilo: Tomažič Matjaž, foto: tovarna/arhiv AM
Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del