Precejšnje zvišanje cen pogonskih goriv v zadnjih mesecih je marsikoga napeljalo na misel, da bi se v službo ali po opravkih namesto s svojim avtomobilom raje vozil z avtobusom ali vlakom. Kljub postopnemu naraščanju števila potnikov javni prevoz v Sloveniji še ni zaživel v želenem obsegu, energetska draginja pa je morda priložnost za spremembo vsakdanjih potovalnih navad.
Prehod od prevozov z osebnimi avtomobili k bolj množični uporabi javnih prevoznih sredstev seveda ni enostaven niti ga ni mogoče uveljaviti zgolj s posameznimi ukrepi prometne politike. Po ugotovitvah lanske raziskave energetske učinkovitosti Slovenije REUS namreč večina ljudi ne uporablja javnega potniškega prevoza ali pa so zgolj občasni uporabniki. Med dejavniki, ki vplivajo na javni potniški promet, so nedvomno razpršena poseljenost in dejstvo, da v mnogih primestnih naseljih ni ustreznega javnega prevoza, ter drugi, tudi osebni razlogi, hkrati pa razmeroma slaba razvejanost ter neprilagojenost in neusklajenost voznih redov.
Samo desetina rednih uporabnikov
Rezultati omenjene raziskave kažejo, da 27 odstotkov slovenskih gospodinjstev nikoli ne uporablja javnega potniškega prevoza, 53 odstotkov zelo redko, 10 odstotkov občasno in samo desetina redno. Največji delež (38 odstotkov) predstavljajo vožnje po opravkih in nakupih, 24 odstotkov potnikov pa se z avtobusom ali vlakom vozi na delo znotraj ali zunaj kraja bivanja. Dobra četrtina se s sredstvi javnega prevoza vozi na izlete, le manjši del pa na počitnice. Krizno obdobje v času epidemije je uporabo javnega potniškega prevoza še dodatno omejilo.
Preberite še: Petrol ukrepal, cena nafte na avtocestah znova pod dva evra
Obseg potniškega prevoza, sploh prometa z individualnimi prevoznimi sredstvi je v zadnjih dveh desetletjih naraščal. Gospodarska recesija po letu 2008 je rast začasno ustavila, a se je v letih po 2014 ponovno okrepila – do ponovnega strmega upada v letih 2020 in 2021. Tudi po osamosvojitvi leta 1991 je število potnikov na avtobusih in vlakih strmo upadlo in se v zadnjem desetletju ustalilo.
Hitra rast uporabe osebnih avtomobilov po letu 1991 v Sloveniji in v drugih državah je za sabo potegnila tudi enega večjih okoljskih izzivov. Po podatkih Eurostata je bilo na slovenskih državnih cestah z osebnimi avtomobili leta 2018 opravljenih 27,5 milijarde potniških kilometrov, kar je za četrtino več kakor leta 2000 (20,3 milijarde).
Javni prevoz zaostaja za individualnim, kar je najbolj očitno v avtobusnem prevozu. Z njim je bilo leta 2018 opravljenih 522 milijonov potniških kilometrov, kar je zgolj tretjina potniških kilometrov, prepeljanih v letu 2001. Železniški notranji potniški prevoz je po velikem padcu v devetdesetih letih prejšnjega stoletja počasi naraščal do obdobja recesije (2008–2012), ko je ponovno padel na raven začetka tisočletja, od leta 2013 pa se nadaljuje z rahlim upadom potniških kilometrov.
Med letoma 2008 in 2018 je število potnikov v medkrajevnem avtobusnem prevozu upadlo za 36, na mestnih avtobusih pa poraslo za 19 odstotkov. Leta 2018 se je z medkrajevnimi avtobusi prepeljalo 28,5 milijona potnikov, z mestnimi avtobusi pa skoraj 60 milijonov. Železniškega notranjega potniškega prevoza se je v istem letu poslužilo 13,6 milijona potnikov.
Številni kazalci strukture prevoznih sredstev skupaj z naložbami v prometno infrastrukturo ter nekonkurenčnostjo javnega potniškega prometa kažejo, da bo morala država ob visokih cenah pogonskih goriv za navajanje na pogostejšo uporabo vlakov in avtobusov ter hkratno omejevanje individualnih oblik prevozov sprejeti še nekatere dodatne ukrepe. Ti lahko gredo v smer uvajanja brezplačnih javnih prevozov za posamezne skupine, v odpravo brezplačnih parkirišč in zapiranje mestnih središč za avtomobile, zlasti pa je seveda treba sprejeti strategijo razvoja prometa in prometne infrastrukture.
Glavni dejavnik je cena, najdražji je avtomobil
Po zadnjih občutnih podražitvah pogonskih goriv je pri polnjenju rezervoarja marsikdo ugotovil, da je delež za prevoze z avtomobilom v družinskem proračunu zajedel tako velik kos, da se bo treba odreči vožnjam, ki niso zares nujne. Tudi številni zaposleni so ugotovili, da sredstva, ki jim jih za prevoz na delo povrne delodajalec, ne pokrivajo več stroškov, zato mnogi izmed njih razmišljajo o avtobusu ali vlaku.
Pri odločitvi za prevoz z eno od možnosti javnega potniškega prometa je glavni dejavnik cena, hkrati pa ne gre zanemariti tudi preostalih dejavnikov, predvsem časovne prilagodljivosti, dostopnosti in ne nazadnje tudi uporabniške izkušnje. Za prikaz celotne slike smo kot izhodišče izbrali štiri relacije, ki so povezane s prestolnico in so med najpogostejšimi pri dnevnih migrantih. Pod drobnogled smo vzeli cene rednih avtobusnih in železniških vozovnic in jih primerjali s stroški goriva avtomobila z bencinskim motorjem in s stroški električne energije za avtomobil z električnim pogonom.
Primerjava kaže, da je najdražja vožnja z avtomobilom, ki ima motor z notranjim zgorevanjem, kar zlasti po zadnjih podražitvah pogonskih goriv seveda ni presenetljivo, a tudi preden so njihove cene dosegle rekordne vrednosti, je bila ta vrsta prevoza najmanj ekonomična in najbolj okoljsko problematična. Poleg goriva je treba prišteti tudi stroške uporabe, vzdrževanja in registracije in z upoštevanjem teh vrednosti je uporaba osebnega avtomobila za vsakdanje vožnje še manj finančno privlačna.
Nekoliko bližje cenam javnega prevoza je prevoz z električnim avtomobilom, še zlasti če se z električno energijo oskrbuje predvsem iz domačega gospodinjskega omrežja. A še vedno ostanejo dodatni stroški, ki smo jih omenili že pri avtomobilu z bencinskim motorjem. Poleg tega je treba upoštevati razmeroma visoko nakupno ceno električnega avtomobila (tako novega kot rabljenega), medtem ko je med prednosti mogoče šteti manjše obremenjevanje okolja.
Prevoz z vlakom je najcenejši (ob upoštevanju cen dnevnih in mesečnih vozovnic), dočim je vzpostavitev sistema integriranega javnega prometa (IJPP) v letu 2016 z enotno elektronsko vozovnico leta 2019 izenačila cene železniškega z avtobusnim prevozom. Vozovnice IJPP potniki lahko uporabljajo za prevoze s potniškim vlakom v 2. razredu in z medkrajevnimi avtobusi.
Enotne vozovnice uporabnikom javnega potniškega prometa zagotavljajo, da se lahko na relaciji, za katero imajo vozovnico, peljejo z vsemi voznimi sredstvi in z vsemi prevozniki – v skladu z Uredbo o načinu izvajanja gospodarske javne službe javnega linijskega prevoza potnikov v notranjem cestnem prometu, o koncesiji te javne službe in o ureditvi sistema enotne vozovnice.
Uporabniške izkušnje: od udobja do stresa
Vožnja z vlakom dolga leta ni bila posebno priljubljena oblika potniškega prevoza, četudi je običajno hitrejši od avtobusnega. Medtem ko se je število potnikov v avtobusih v zadnjih letih postopno povečevalo, so Slovenske železnice beležile manj prepeljanih potnikov. Med vzroki za manjše zanimanje je verjetno manjša frekvenca, poleg tega pa tudi oddaljenost posameznih postajališč. V letošnjem letu ponovno opažajo več zanimanja za mesečne vozovnice, poleg tega pa so temeljito posodobili vozni park.
Zdaj je v njem skupno 52 novih sodobnih potniških vlakov švicarskega proizvajalca Stadler, med njimi so prvič tudi dvopodni. Gre za sodobne in prostorne vlake, ki dosežejo potovalne hitrosti do 140 in tudi do 160 kilometrov na uro, vendar žal temu ne sledi večina železniške infrastrukture. Nove vlakovne garniture omogočajo enostavnejši vstop in izstop tudi gibalno oviranim osebam, vsi vlaki imajo izvlečno namreč stopnico in dodatno mobilno klančino za invalidski voziček.
Na voljo je sodoben potniški informacijski sistem, ki je prilagojen tudi slepim in slabovidnim ter gluhim in naglušnim potnikom. Sedeži so opremljeni z vtičnicami za polnjenje elektronskih naprav, na razpolago je brezplačna internetna povezava in na vlakih je tudi več prostora za prevoz koles.
Avtobusni prevozi po mestih in med kraji so najpogostejša oblika javnega potniškega prometa. V Sloveniji imamo 1,3 avtobusa na tisoč prebivalcev, kar je slabih 20 odstotkov pod povprečjem Evropske unije in več kot polovico manj kot na primer v Italiji, Veliki Britaniji in Estoniji ali na Slovaškem, Češkem, Madžarskem, Irskem, Danskem, Poljskem, Finskem in na Norveškem.
Manj zaostanka je pri kakovosti voznega parka, saj oba največja linijska prevoznika, Arriva in Nomago, vozni park posodabljata z avtobusi, ki jih poganjajo motorji, skladni z najnovejšimi okoljskimi standardi. Kljub temu da je avtobusni promet razmeroma konkurenčen in učinkovit, obstaja še kar nekaj ovir, med drugim tudi ukinjanje nedonosnih linij in zamude zaradi gostega prometa in zastojev v jutranjih in popoldanskih konicah.
Prav ta dejavnik je eden tistih, ki naj bi vplival na prehod z individualnega na javni prevoz. K vsakodnevno zatrpani ljubljanski obvoznici in drugim vpadnicam je treba prišteti še čas (in stroške) pri iskanju parkirnega prostora, pri električnem avtomobilu pa tudi čas za iskanje polnilnega mesta in za morebitno oskrbo z elektriko na poti.
Vse to številnim voznikom povzroča vsakodnevni stres, ki ga lahko stopnjujejo še izredni dogodki, kot so prometne nesreče ali cestna vzdrževalna dela. In čeprav se številni zavedajo okoljskih prednosti javnega prevoza, morda tudi časovnih prihrankov med prometnimi konicami, se večina še vedno raje vozi v udobju svojega avtomobila. A tudi to se zaradi dragih pogonskih goriv utegne spremeniti.
Največ poti z avtomobili
V državah Evropske unije v potniškem prevozu prevladuje raba osebnih avtomobilov, saj je bilo z njimi leta 2018 opravljenih več kot 82 odstotkov vseh potniških kilometrov. Kljub slabi zastopanosti v skupnem deležu potniškega prevoza je predvsem v najbolj razvitih državah članicah opazna rast povpraševanja po železniškem in avtobusnem prevozu. V Sloveniji je bila po podatkih Eurostata raba osebnih avtomobilov leta 2018 več kot 86-odstotna, kar jo uvršča nad evropsko povprečje oziroma med države, ki večino potniških kilometrov opravijo z osebnim avtomobilom.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja