Sezona formule ena je končana. Šla bo v zgodovino kot sezona »formule Max«, saj je Max Verstappen na trenutke z bolečo lahkoto zmagoval in na koncu nanizal devetnajst najvišjih stopničk. Še bolj bode v oči dejstvo, da je sam zbral tudi dovolj točk, da bi Red Bull tudi brez Sergia Pereza postal prvak med ekipami. Ferrari, Mercedes in McLaren so bolj kot ne ostali praznih rok, a nekateri se znajo veseliti tudi – poraza.
Potegniti črto pod letošnjo sezono niti ni tako zelo težko. Tako rekoč v vseh merilih je na prvem mestu Max Verstappen, med ekipami pa seveda Red Bull. Z zadnjo zmago sezone je Nizozemec nanizal devetnajsto zmago letos – dovolj dobra za zmago sta bila letos le še Sainz enkrat in Perez dvakrat –, pri čemer je s 54 zmagami v karieri prehitel Sebastiana Vettla na večni lestvici zmagovalcev formule ena.
Pred njim sta trenutno le še Michael Schumacher z 91 in Lewis Hamilton s 103 zmagami. Do tja pa je tudi za Maxa še dolga pot; a ker se bodo pravila korenito spremenila šele čez dve leti, ima lepo priložnost, da si v naslednjih dveh sezonah nabere vsaj še okoli 40 do 50 zmag. Če bo seveda tudi sreča hotela tako.
Maxu letos pokalov ni manjkalo.
Z zmago v Abu Dabiju je še četrtič zapovrstjo zmagal na istem dirkališču, kar mu do sedaj ni uspelo še nikoli. Še en dokaz, kako z lahkoto je letos opravil s tekmeci. Vse te zmage, tudi rekordnih deset zaporednih, največ uvrstitev med najboljše tri v sezoni, in sicer kar 21, ter največji točkovni naskok pred drugouvrščenim (okroglih 290 točk) pa gre vseeno jemati zelo z rezervo.
Eno je primerjati razmere s tekmeci, drugo pa te »rekorde« postaviti v kontekst zgodovine tega športa, ki se je preveč spreminjal in dodajal število dirk kot po tekočem traku, saj zdaj točke delijo veliko bolj radodarno kot pred desetletji. No, dobro, omenim naj še, da je letos vodil na 1003 krogih sezone, kar je toliko, kot sta jih uspela za ekipo Mclaren skupaj odpeljati Ayrton Senna in Alain Prost v sezoni 1988.
Izjemna zanesljivost tehnike
Sergio Perez tudi letos ni bil na nivoju Maxa Verstappna.
V nebo vpijoča je tudi zanesljivost Red Bullovega dirkalnika: Verstappen je bil letos namreč edini dirkač, ki je uspel odpeljati prav vse predvidene kroge, od prvega do zadnjega v sezoni. Tukaj si vsi, ki so odgovorni za izdelavo in oblikovanje komponent dirkalnika, zaslužijo absolutno desetico.
A če za trenutek pozabim vse njegove rekorde, se lahko analiza že malce bolj zaplete. Zakaj? Ker je poražencev cela vrsta.
Med največje uvrščam Mercedes: lani so krepko padli na nos, a vztrajali pri povsem zgrešenem konceptu dirkalnika. Z izboljšavami so te minuse nekoliko omilili, a tudi slučajno jih niso odpravili in Lewis Hamilton bi tudi letošnji dirkalnik z veseljem potopil na najglobljo točko Atlantika.
Kje so torej časi, ko se je enakovredno in velikokrat tudi užaljeno boril s Verstappnom? V davni preteklosti, ki se, kot vse kaže, ne bo tako hitro ponovila.
Charles Leclerc je tretjo od štirih sezon s Ferrarijem ostal brez zmage.
Drugi minus si je letos prislužil Ferrari. Vsako leto znova napovedujejo »revolucionarno sezono«, in na koncu od te revolucije ostane bore malo. Letos so uspeli vsaj enkrat zmagati, a prej in potem je bilo napak, tudi osnovnošolskih, toliko, da bi morali sestaviti še daljši seznam opravičil in »razlag«, kot to zdaj počnejo pri Mercedesu.
K sreči so bili vsaj tista ekipa, ki je na eni dirki uspela presenetiti Red Bull, pa še takrat le zato, ker je dirkač prevzel vso pobudo in se sam odločal o strategiji. Čim so to prevzeli v ekipi, je šlo nekaj narobe. A to ne pomaga veliko, saj je Leclerc tako sezono sklenil brez ene same zmage, in to je že njegova tretja od štirih, kolikor jih je preživel pri Ferrariju.
McLaren je med zmagovalci sezone
McLaren se je proti koncu sezone dobro upiral tekmecem.
Na drugi strani lahko McLaren štejemo med zmagovalce te sezone; a ne zaradi rezultatov, pač pa zato, ker so med letom naredili največji korak naprej. Lando Norris in Oscar Piastri sta znala dobro izkoristiti vse izboljšave na dirkalniku, pri čemer se je Piastri izkazal kot eden od zaenkrat nebrušenih diamantov prihodnosti tega športa.
Če bo še naprej v roke dobival konkurenčen dirkalnik, bo imel z njim Norris vedno več težav. O izenačenosti McLarna z Mercedesom in Ferrarijem pa govori tudi dejstvo, kako na tesno je šlo v točkovanju tako med dirkači kot med ekipami. Norris je sezono končal na šestem mestu, a mu je do četrtega mesta manjkala le ena sama točka!
Aston Martin je tudi podobna, a vendar drugačna zgodba. Začeli so odlično in potem skozi sezono počasi zaostajali za močnejšimi ekipami, a po zaslugi Fernanda Alonsa so na koncu rešili veliko več, kot so si obetali še pred sezono. Četrto mesto Alonsa med dirkači in peto Astona med ekipami je več kot spoštljiv rezultat, a roko na srce je vse to dejansko osvojil bolj kot ne Alonso sam, saj se je Lance Stroll ubadal z zelo podobnimi težavami kot Sergio Perez. Čim bolj se je trudil, tem slabše mu je šlo.
Britanci so obnemeli
Toto Wolff in Lewis Hamilton sta vesela, da se je sezona končala.
Zanimivo – verjeli ali ne, letos prvič po letu 1952 po dirki formule ena ni bilo niti enkrat slišati britanske himne, saj noben dirkač z britansko licenco ni zmagal in tudi ekipa ne. Sedemdeset let je trajal ta britanski rekord in Verstappen si lahko zdaj v svojo statistiko »obesi« še enega. So se pa gledalci zato naposlušali kombinacije nizozemske in avstrijske himne.
Juki Cunoda pa je dodal še en zanimiv podatek: z vodstvom nekaj krogov na zadnji dirki sezone v Abu Dabiju je postal drugi japonski dirkač v formuli ena, ki je imel čast voditi celotno karavano na dirki. Pred njim je to uspelo le Takumi Satu leta 2004 na dirki za veliko nagrado Evrope. Najbolj zabavno pri tem pa je, da Juki tega, da je dejansko v vodstvu, med dirko sploh ni zaznal.
Vedno pravijo, da se dan potem, ko se konča ena sezona, dejansko že začne naslednja. Do začetka marca je sicer še nekaj tednov, a ljubitelji zanimivih dirk bodo zdaj počasi prilagodili slogan, ki je bil sicer uperjen proti Hamiltonovi prevladi: »Ne sovražimo Hamiltona, le drugega zmagovalca dirk in prvaka hočemo.« Le priimek bodo morali zamenjati.
Koledar dirk v sezoni 2024
- Bahrajn, 2. marca 2024
- Savdska Arabija, 9. marca 2024
- Avstralija, 24. marca 2024
- Japonska, 7. aprila 2024
- Kitajska, 21. aprila 2024
- Miami, 5. maja 2024
- Emilija - Romanja, 19. maja 2024
- Monako, 26. maja 2024
- Kanada, 9. junija 2024
- Španija, 23. junija 2024
- Avstrija, 30. junija 2024
- Velika Britanija, 7. julija 2024
- Madžarska, 21. julija 2024
- Belgija, 28. julija 2024
- Nizozemska, 25. avgusta 2024
- Italija, 1. septembra 2024
- Azerbajdžan, 15. septembra 2024
- Singapur, 22. septembra 2024
- ZDA, 20. oktobra 2024
- Mehika, 27. oktobra 2024
- Brazilija, 3. novembra 2024
- Las Vegas, 23. novembra 2024
- Katar, 1. decembra 2024
- Abu Dabi, 8. decembra 2024
Preberite še: Nekoč so tu proizvajali sanje, danes pa ta slovita tovarna zapuščena sameva ...
Morda vas bo zanimal tudi pogovor, ki ga vodi Borut Pahor
Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere