Promet v mestih je tema, ob kateri se marsikdaj lomijo kopja. A eno je jasno: medtem ko je Ljubljana premajhna, da bi si privoščila ogromne projekte javnega prevoza, kot je podzemna železnica, je prevelika, da bi se s prometom vsakdo ukvarjal po svoje.
Stroka ima načine, s katerimi bi hitro rešili del prometnih težav v Ljubljani, je prepričan županski kandidat Anže Logar – a hkrati tudi opozarja, da je celostna rešitev dolgotrajen projekt, pri kateri morajo sodelovati strokovnjaki, ki so zdaj, kot pravi, prevečkrat odrinjeni na rob ali celo iz projektov.
Kako gledate na to, kar je bilo narejeno za ureditev prometa v Ljubljani, glede na tiste neurejene, stare čase?
Kar se tiče vzpostavitve nekega reda v prometu, tudi pri parkiranju, uvedbe parkirnin, da se ponekod, kjer je to bilo potrebno, uvede enosmerni promet, tu je bilo storjenih kar nekaj korakov v pravo smer. A na žalost se je potem to spremenilo v enostavno ponavljanje že videnega brez pogleda na neko širšo sliko, kakšen naj bi promet v Ljubljani v prihodnosti bil. Ko se je na primer izkazalo, da so nekatere na pamet uvedene spremembe prometnega režima na nekaterih ulicah pomenile hude zgostitve prometa na drugih, ker se je tja preusmeril promet, ni bilo ustreznega odziva. Ko so taksisti izpostavili prometne probleme, tudi ne. Skratka, prišli smo v fazo, ko je sedanji župan očitno začel razmišljati, da se najbolje spozna na promet in da mu prometna stroka, ko predlaga drugačne rešitve, poskuša le nagajati. In v trenutku, ko se je nehal ozirati na stroko, so se začele v prometu pojavljati rešitve, ki jih na koncu Ljubljančani še kako občutimo, ko zgoščajo promet, ustvarjajo hude konice, ki upočasnjujejo javni promet. In to ni dobro.
Kaj pa o tem meni ekipa strokovnjakov, ki vam je pomagala pripraviti prometni del vašega programa?
Program smo pripravljali približno leto dni, ob tem sem govoril s skoraj vsemi strokovnjaki na področju prometne politike, ki kaj pomenijo. Mnogi med njimi, zanimivo, praktično nimajo več dostopa do MOL. Zakaj? Zato, ker se niso strinjali z rešitvami, ki jih je zagovarjal župan, ker se niso hoteli podpisati podnje. Podrobno smo pregledali prometno situacijo v Ljubljani, našli številne napačne rešitve in oblikovali ukrepe, ki so potrebni.
Kako velike bi morale biti te spremembe?
Na začetku ne velike, in tudi relativno hitre bi bile. Že samo s spremembo režima delovanja semaforjev bi lahko za 10–20 odstotkov zmanjšali gnečo. Gre torej za rešitve, pri katerih bi uporabili že obstoječo infrastrukturo.
Kaj menite o uvedbi rumenega pasu na nekaterih vpadnicah in posledični njihovi zožitvi na le en pas za osebne avtomobile? Zdi se, da je to v določenih delih mesta zelo povečalo prometne obremenitve?
Brez uvedbe rešitev, ki na pozitiven način spodbujajo uporabo javnega prometa, transformacije avtobusnega prometa v hiter, dovolj udoben način prevoza, ki ljudi sam po sebi vabi, da avto pustijo zunaj mesta, se mi zdi to preveč na prvo žogo uveden ukrep. Najprej potrebujemo ustrezno infrastrukturo, torej korenček. S tem, da nekaj narišeš na cesto in temu rečeš rešitev, še nisi rešil vzroka problema. Zdi se mi, da ima sedanja mestna oblast filozofijo, da je treba promet narediti zelo neudoben, stoječ, pa bodo ljudje začeli razmišljati, kako drugače – ob tem pa ne ponudijo drugačne rešitve. Ampak to za dnevne migrante ni realna možnost, posledice pa na koncu nosijo prebivalci Ljubljane, tisti, ki živimo v Ljubljani. Z manj parkirnimi mesti, z višjimi stroški ... Treba je najprej ustrezno urediti infrastrukturo, in to tako, da najprej rešimo težave prebivalcev, potem pa temu prilagoditi preostanek prometne politike vstopa v mesto.
Ampak zato je najprej treba imeti natančne podatke o tem, kaj se v prometu dogaja?
Ja, in Ljubljana nima niti svojega prometnega modela. Nima modela, ki bi omogočal simulacije, kako bi posamezni ukrepi vplivali na promet. Nekoč je obstajal, a aktualni župan ni poskrbel, da bi ga posodabljali, zato je zdaj neuporaben. Mesto, kot je Ljubljana, si težko privošči, da bi bila brez, saj je tako skoraj nemogoče proučiti posledice ukrepov, ki bi jih radi uvedli. Poskrbel bom, da bo mesto spet dobilo uporaben prometni model.
Govorila sva o dnevnih migrantih. Del težave je še vedno to, da se ne da z isto vozovnico voziti z vlakom, avtobusom. Ali lahko župan sploh vpliva na to?
Mislim, da lahko, vsaj moji razgovori, ki sem jih imel v tej smeri, kažejo tako. Ampak težava niso le vozovnice, temveč tudi vozni redi vlakov, ki bi jih lahko uporabljali dnevni migranti. Iz Zaloga, iz kamniške smeri, iz Brezovice. Moral bi se širiti tudi sistem P + R, dlje iz centra Ljubljane kot obstoječa parkirišča P + R. Ta tudi nimajo dovolj kapacitete, da bi imela kakšen resen učinek. Na Slovenskih železnicah mi zagotavljajo, da bodo novi vlaki, ki so jih naročili, omogočali povečanje frekvence vlakov. Potem bi uredili samo še navezave, torej vozne rede in enotno vozovnico. Tako bi Ljubljana dobila dve obliki javnega transporta. Smo eno od redkih evropskih glavnih mest, ki ima le eno, avtobusno, obliko javnega transporta.
Ko torej združimo ukrepe v cestnem prometu na eni strani in pri javnem prometu na drugi: kaj si lahko, če boste izvoljeni, obetajo vozniki avtomobilov – Ljubljančani in dnevni migranti?
Treba je nehati s politiko reševanja prometnih zagat migrantov na račun tistih, ki živijo v mestu. Dokler ne pripravimo infrastrukture, ki bi zagotavljala, da bi zunaj mestnih cestnih obročev ujeli večji del prometa dnevnih migrantov in jih preusmerili na javni prevoz, težko uvajamo restriktivne ukrepe. To se ne počne, sodoben način reševanja je drugačen. Najprej je treba vzpostaviti uporabne rešitve, potem pa, ko je infrastruktura, ki omogoča udoben in praktičen javni prevoz po mestu, vzpostavljena, začeti omejevati promet v njem. Lahko z višjimi parkirninami, drugimi režimi parkiranja, na različne načine. Ampak to lahko šele, ko ima posameznik možnost, da se odloča med enako uporabnimi možnostmi. Na silo preusmerjati ljudi na javni prevoz, ki ne zadostuje njihovim potrebam, ker so linije zastarele, pot z njimi pa traja predolgo, ni praktično. To zgolj vzbuja gnev, in to ni dobro. Prometni politiki se v Ljubljani ni posvečalo 12 let in težko je pričakovati, da se bo vse uredilo v enem letu. Lahko pa na začetku, kot sem že rekel, optimiziramo obstoječe rešitve, dodamo pametno semaforizacijo in takoj začnemo vzpostavljati infrastrukturo za celovite izboljšave. Torej najprej korenček. Potem morda palica sploh ni potrebna.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja