Ko je Citroën sredi osemdesetih let želel iz modela BX narediti resnejšega tekmeca športnim družinskim avtomobilom, ni preprosto otrdil vzmetenja in dodal močnejšega motorja. Nastal je avtomobil, ki je skušal hitrost združiti z udobjem, po katerem je bila francoska znamka že dolgo znana. BX GTi letos praznuje 40 let.
BX je bil sicer predstavljen že leta 1982, njegovo nenavadno, oglato karoserijo pa je za Bertone zasnoval Marcello Gandini. Model se je izkazal za veliko Citroënovo uspešnico: do konca proizvodnje leta 1994 so izdelali več kot 2,3 milijona primerkov.
Športna zgodba je dobila nov zagon julija 1986. Ob prenovi modela je na trg prišel BX GTi, ki je nasledil BX 19 GT in precej bolj divji BX Sport.
125 KM in komaj dobro tono mase
BX GTi je poganjal 1,9-litrski štirivaljni bencinski motor z osmimi ventili in elektronskim vbrizgom. Razvil je 91,9 kilovata (125 KM) in 175 Nm navora, kar danes ne zveni posebej dramatično. Toda avtomobil je tehtal le 1.025 kilogramov.
Prav majhna masa je bila eden njegovih glavnih adutov. Razmerje med maso in močjo je znašalo približno 8,2 kilograma na KM, največja hitrost pa se je približala 200 km/h. Za družinsko kombilimuzino druge polovice osemdesetih let to nikakor niso bile skromne številke.
Navzven GTi ni pretiraval. Dobil je širše blatnike, drugačna odbijača, sprednji meglenki, zadnji spojler ter nekaj športnih dodatkov in oznak GTi. Karoserija je bila pocinkana, kar je bila v času, ko je bila rja še precej bolj vsakdanji avtomobilski sovražnik kot danes, dobrodošla lastnost.
Športnik, ki se ni odpovedal Citroënovi posebnosti
Največja razlika v primerjavi s številnimi tekmeci je bila skrita pod karoserijo. BX GTi je obdržal Citroënovo hidropnevmatsko vzmetenje. Nastavitev je bila nekoliko čvrstejša kot pri običajnih različicah BX, vendar avtomobil zaradi športnih ambicij ni postal neudobno trd.
Imel je štiri kolutne zavore in servo volan, ABS pa je bil sprva na seznamu dodatne opreme. Tako je nastal precej nenavaden recept: dovolj zmogljiv avtomobil za hitro vožnjo, ki je še vedno znal zelo dobro požirati slabe ceste.
Tudi notranjost ni bila špartanska. GTi je imel sedeže iz velurja, centralno zaklepanje in posebno instrumentno ploščo s šestimi merilniki. Doplačati je bilo mogoče za usnje, električno pomično streho, potovalni računalnik, klimatsko napravo, aluminijasta platišča in zmogljivejši zvočni sistem.
Nato je prišel BX GTi 16V
Že leto pozneje je Citroën naredil še precej večji korak. BX GTi 16V je dobil 1,9-litrski štirivaljnik s 117,7 kilovata (160 KM) pri 6.500 vrtljajih na minuto.
Z njim je BX postal zares hiter avtomobil. Od 0 do 100 km/h je potreboval 7,9 sekunde, največja hitrost pa je znašala 218 km/h. ABS je bil pri različici 16V že serijski.
Šestnajstventilski motor je bil takrat pomembna tehnološka novost, BX GTi 16V pa se je v zgodovino zapisal kot prvi serijsko izdelani francoski avtomobil s 16-ventilskim motorjem. Športnejši položaj v ponudbi so poudarili še stranski pragovi, aluminijasta platišča, zmogljivejše Michelinove pnevmatike, prilagojeno vzmetenje in bolj oprijemljivi sedeži.
GTi je dobil celo štirikolesni pogon
Citroën se pri tem ni ustavil. Leta 1989 je predstavil še BX GTi 4x4 s stalnim štirikolesnim pogonom. Sistem je navor med sprednjo in zadnjo osjo razporejal v razmerju 53 : 47, voznik pa je lahko električno zaklenil sredinski diferencial.
V naslednjih letih je Citroën GTi postopoma posodabljal. Motorje so prilagodili neosvinčenemu bencinu, seznam serijske opreme pa je postajal daljši. Aluminijasta platišča in športni volan iz različice 16V so se leta 1991 preselili tudi v običajni GTi, pozneje je serijska postala še klimatska naprava.
Pri različici z osmimi ventili se je po prilagoditvah moč nekoliko zmanjšala, in sicer na 90,5 kilovata (123 KM).
Konec je prišel leta 1993
BX GTi se je poslovil julija 1993, ko je širša uvedba katalizatorjev pomenila konec njegove kariere. Tudi običajni BX se je približeval koncu proizvodnje, saj je Citroën že pripravljal prostor za Xantio.
Štirideset let pozneje je GTi zanimiv predvsem zato, ker je nastal po receptu, ki ga danes skoraj ne srečamo več. Bil je lahek, razmeroma močan in hiter, vendar mu zaradi tega ni bilo treba žrtvovati udobja ali uporabnosti. Predvsem pa je ostal dovolj nenavaden, da ga tudi štiri desetletja pozneje težko zamenjamo za karkoli drugega.
