E-dirkanje drugi del - Priložnost za nove izzive

V prvem delu prispevka, ki je bil objavljen v majski številki revije Avto magazin, smo se v največji meri posvetili predstavitvi samega dirkanja pred računalniškim zaslonom. Aktualna situacija je za virtualne dirkače voda na mlin. Kako pa so se nanjo odzvali v vodstvih posameznih serij? In kako pravi dirkači?

E-dirkanje drugi del - Priložnost za nove izzive (foto: Porsche) Porsche
17. 7. 2020

V majski številki revije Avto magazin smo vstopili v svet virtualnih avtomobilskih dirk in simulacij. Čeprav v nobenem primeru ne gre za novost – prvi simulatorji so se pojavili že pred desetletji – prav tako pa že dlje časa potekajo tudi tovrstna tekmovanja. In pri tem nimamo v mislih zgolj ljubiteljskih voznikov, ki tako sproščajo adrenalin, ali pa bodočih nadobudnih voznikov, ki po domišljijskih mestih ali pravih dirkališčih za preganjanje svojega prostega časa kurijo na hektolitre virtualnega goriva ter komplete dirkaških pnevmatik.

Tukaj mislimo na čisto prave, profesionalne dirkače, ki jim nastopanje na tovrstnih dirkah prinaša kruh, v najboljšem primeru pa tudi povsem solidno življenje. In kot vse kaže, se bo zadeva vsaj v trenutni situaciji, ko so zaradi koronavirusa dirkači v pravih avtomobilskih serijah na prisilnem dopustu oziroma se na tovrstnih dirkah preizkušajo tudi sami, še nekoliko izboljšala.

Kako močno sta se v zadnjih tednih prepletla svetova virtualnega ter pravega dirkanja, najbolje prikazujeta serija Formule E in pa dirka za 24 ur Le Mansa. Kot je znano, je prava različica omenjene dirke doživela prestavitev z junijskega na septembrski termin, pri čemer pa bo drugi konec tedna v juniju (tri dni po izidu junijske številke revije Avto magazin) potekala 24-urna virtualna dirka na francoski progi.

A še nekoliko bolj zanimiva je sestava samih ekip, ki bodo nastopale na preizkušnji. Vsaka ekipa – sestave so namreč že znane – mora biti sestavljena iz vsaj dveh tekmovalcev z licenco FIA, s čimer bo sama dirka precej bolj zanimiva, hkrati pa bo pripomogla k povezovanju in primerjavi obeh svetov.

F-E vzorno, F1 nezadostno

Kot še ena izmed serij, ki se je po prvotnem obotavljanju naposled vsaj pohvalno odzvala na situacijo, ki jo je prinesla epidemija koronavirusa, je formula E. Vse bolj priljubljena serija je namreč po nenadni prekinitvi sezone najprej nekoliko oklevala o nadaljnjih potezah, nato pa je bilo uvedeno prvenstvo Race At Home Challenge.

Omenjeno tekmovanje je pravzaprav razdeljeno na dve prvenstvi, pri čemer v enem prvenstvu nastopajo virtualni dirkači, v drugem pa pravi dirkači serije formule E. Sama serija ob tem uporablja eno izmed najboljših tovrstnih platform, rFactor, vodstvo tekmovanja pa sprejema, kolikor je mogoče malo kompromisov. Tako so se na primer odločili, da obdržijo dirko na istih lokacijah, kot potekajo prave dirke, zaradi česar so morali ustvarjalci igre v kratkem času poustvariti progo na nekdanjem berlinskem dirkališču Tempelhof.

Dejstvo, da v seriji – pa čeprav na ločenih dirkah – nastopajo tako dirkači simulacij kakor tudi pravi dirkači, pri čemer oboji uporabljajo enake dirkalnike, je zagotovo pripomoglo tudi k večjemu povezovanju med dirkači. Tako recimo Mariborčan Kevin Siggy aktivno pomaga BMW-jevima dirkačema pri navajanju na avtomobil, saj iz preteklosti nimata prav veliko izkušenj s tovrstnim dirkanjem, povezovanje pa bo koristno tudi v obratni smeri.

Zmagovalec letošnjega prvenstva bo namreč deležen testiranja pravega dirkalnika, in to v sklopu dirkaškega vikenda ter v terminu uradnih testiranj. To pa bo posledično pomenilo tudi dobro možnost za dokazovanje in morebiti celo prestop v pravo dirkaško serijo.

Še nekoliko bolje so se na aktualno situacijo odpovedi pravega dirkanja odzvali v ameriški seriji NASCAR. Tam so namreč tovrstna tekmovanja začeli izvajati že leta 2010. Zanimivo, na računalnikih je bilo z dirkalniki serije NASCAR prvič mogoče dirkati že v 90. letih, a ko je nastopil čas za korak naprej, v vodstvu tekmovanja, ki ga pravzaprav že od samega začetka vodi družina France (ustanovitelj serije je bil leta 1948 Bill France), niso oklevali, temveč so za platformo uradnega tekmovanja izbrali serijo iRacing.

Šestmestne denarne nagrade

Velik zagon ji je brez dvoma dal nastop legendarnega dirkača Dala Ernhardta mlajšega, ki je zmago slavil že na otvoritveni dirki v Daytoni. Serija je nato v obliki prvenstva vsako leto potekala na pravih stezah, letos pa je bil nato narejen največji preskok, ko se je ob odpovedi pravih tekem vodstvo pokrovitelja, podjetja Coca Cola, odločilo, da kot glavni sponzor podpre samo serijo.

Njeno novo ime je tako eNASCAR Coca-Cola iRacing Series, hkrati pa se je s tem povečal tudi denarni sklad za najboljše dirkače, ki namesto 100.000 dolarjev znaša že kar 300.000 ameriških dolarjev. 100.000 dolarjev od tega bo šlo v roke zmagovalcu prvenstva, v katerem sicer nastopa 40 dirkačev. Ti bodo nastopili na skupno 20 dirkah, pri čemer pa se bo po 16 dirkah začela končnica, sestavljena iz treh dirk, na kateri se bo pomerilo najboljših osem dirkačev, najboljša polovica pa se bo nato pomerila v finalu, ki bo 1. novembra potekal v Phoenixu.

Treba je sicer omeniti, da se bodo pred končnico ter finalom – podobno kot v formuli E – prvenstvene točke izbrisale. Hkrati bodo najboljši dirkači deležni finančnih nagrad tudi med sezono: 500 dolarjev za prvo, 300 za drugo in 200 za tretje mesto, zaradi česar je celotna serija še nekoliko bolj privlačna za tekmovalce.

Precej slabše kot organizatorji formule E in serije NASCAR pa se je na dano situacijo odzvalo vodstvo formula 1. V (nekdanji?) kraljici motošporta tako niso sledili glavnini avtomobilskih serij, ki so svojo dejavnost iz virtualnega sveta prenesli na platformi iRacing ter rFactor, zaradi česar je s tovrstnimi dirkalniki mogoče nastopati le v arkadni igri založnika Codemaster, ki pa še zdaleč ni primerna oziroma dovolj dodelana za organizirana tekmovanja na najvišji ravni – ne po kvaliteti same simulacije dirkanja, ne po povezljvosti in razširjenosti.

Poleg tega vodstvo tekmovanja – za razliko of večine preostalih serij – k sodelovanju ni uspelo privabiti pravih dirkačev kot so recimo Lando Norris, Max Verstappen, Lewis Hamilton ali pa Charles Leclerc. Poleg tega vodstvu tekmovanja – v nasprotju od večine preostalih serij – k sodelovanju ni uspelo privabiti pravih dirkačev, kot so recimo Lando Norris, Max Verstappen, Lewis Hamilton ali pa Charles Leclerc.

Na tej fronti je tako vodstvo serije povsem pogorelo in vsaj za zdaj še ni videti, da se bo situacija kmalu spremenila. Čeprav se vodstvo serije zaveda vse večjega pomena tovrstnih dirk, namreč še vedno vztrajajo pri uporabi svoje platforme in vsaj za zdaj tega še nimajo namena spreminjati – pa čeprav so se za uporabo zgoraj omenjenih platform že odločili v večini preostalih serij.

Prav Max Verstappen in Lando Norris, ki sicer sodita med najboljše e-dirkače na svetu, sta bila jasna: platforma F1 nima nobene zveze z realnostjo, ni simulacija dirkanja in v njej se ne bosta pojavljala. Njuno mnenje delijo praktično vsi drugi dirkači, in dokler F1 ne bo popustila (mimogrede, tudi nekatere druge serije imajo svoje uradne igre, a uradne e-dirke organizirajo v iRacingu ali rFactorju), bo tu ostala daleč za razvitim svetom.

Namesto da bi sledila NASCARju, katerega e-dirke si v neposrednem prenosu na TV ogleda po nekaj milijonov gledalcev, ostaja anonimna in smešna. Podobno velja za nekatere druge serije, ki uporabljajo igro Gran Turismo.

Dirkaške simulacije pa so prinesle tudi nove izzive ali bolje rečeno priložnosti, o katerih se doslej nikomur ni sanjalo, da bo do njih prišlo tudi na področju samega spremljanja dirk. Če je doslej posamezne dirke nekaj deset tisoč ljudi spremljalo v živo na samem prizorišču, vsi drugi pa so se morali 'sprijazniti' s prenosi prek TV-zaslonov, kjer so dirke spremljali ob spremljavi s komentatorji prenosov, pa je zadeva zdaj bistveno bolj drugačna, bistveno bolj interaktivna in zabavna.

Nova dimenzija tudi za gledalce

Komentatorji samih dirk – ki svojo vlogo v virtualnem svetu opravljajo že dlje časa – imajo med svojim delom namreč precej več svobode, ob tem pa tudi možnosti za popestritev samih prenosov, saj so pogosto v glasovnem in video stiku s samimi dirkači, na ta način pa jim tako lahko predlagajo tudi različne vragolije, sporočajo komentarje gledalcev in podobno.

Še pomembneje je dejstvo, da je sama komunikacija med dirkači in komentatorji dvosmerna in tako lahko tudi sami dirkači komentirajo svoje poteze; vse skupaj še toliko lažje ob dejstvu, da namesto v dirkalniku, kjer se s čelado na glavi bojujejo tudi proti velikim gravitacijskim silam in morebitni vročini ali dežju, po navadi sedijo v udobnem dirkaškem stolu pred domačim računalnikom. Tu je pravzaprav tudi največja razlika med pravim dirkanjem in simulacijami, ki pa se, vsaj z vidika atraktivnosti, pogosto izkaže kot prednost.

Dirkanje iz domačega naslanjača, od koder nastopa večina dirkačev, pomeni, da kar naenkrat ni več napornih potovanj s prizorišča na prizorišče, kjer tekmovalci preživijo po več dni naenkrat. Ta čas nato po vnaprej pripravljenem urniku namenjajo treningom, različnim pripravam in podobno.

Dirkanje od doma na drugi strani pomeni, da si urnik priprav prilagajajo sami, trenirajo, kadarkoli želijo (glede na to, da je pred vrati dirka za 24 ur Le Mansa, imajo dirkači možnost priprav za dnevni in nočni del dirke), hkrati pa ne izgubljajo časa s selitvijo z ene lokacije na drugo. Nasprotno, povsem izvedljivo je, da neki dirkač v nekem trenutku nastopa na dirki ene izmed serij z dirkalnikom z odprtimi kolesi, že uro po njenem koncu pa sledi recimo nastop v seriji NASCAR.

In številni izmed dirkačev to tudi izkoriščajo. Odličen primer tega je mladi Max Verstappen, dirkač formule 1 ter eden izmed najbolj vidnih članov ekipe Team Redline oziroma sveta računalniških simulacij nasploh, ki tako v virtualnem svetu nastopa oziroma se je vsaj že preizkusil v simulacijah NASCAR, Supercars, formula 1, formula 3, za kar je uporabljal tako osebni računalnik kakor tudi konzolo Playstation, pri čemer pa v večini serij dosega odlične rezultate.

Max Verstappen je sicer le eden izmed številnih dirkačev, ki dokazuje to, kar se je svoj čas zdelo malodane samoumevno. Za 'prave' dirkače so svoj čas veljali tisti, ki so bili sposobni po najboljših mestih posegati v različnih kategorijah, in ne le v eni. Dirkači, kot je bil nedavno preminuli Stirling Moss, in drugi, ki so kot aktivni dirkači nastopali pred 50 in več leti.

Današnji tempo, ko imajo dirkači med sezono prostih po le nekaj dni naenkrat in ko bi jim morebitna udeležba ter nesreča na kateri izmed manj pomembnih dirk na glavo nakopala nejevoljo matičnega moštva, pa takšnega ravnanja enostavno ne dopušča več.

A čeprav dirkači ne morejo nastopati v različnih serijah, to še ne pomeni, da ne znajo dirkati z različnimi dirkalniki in na različnih podlagah. Dober dokaz tega je v realnem svetu tudi (trenutni) upokojenec formule 1 Fernando Alonso, ki je letos precej uspešno nastopil na svojem šele prvem Reliju Dakar.

Omenili smo že, da je dirkanje v računalniških simulacijah fizično precej manj naporno, kot je nastopanje v pravih dirkalnikih, kar na drugi strani pomeni, da se tovrstnega dirkanja, pa čeprav za lastno zabavo, udeležujejo tudi dirkači, ki so sicer svoje dirkaške kombinezone že pred leti obesili na klin.

Tak primer je recimo Juan Pablo Montoya, ki redno nastopa – pa čeprav pod sinovim imenom – v seriji Indy, evropskemu občinstvu pa bo morda še nekoliko bližje nekdanji dirkač formule 1 in tudi zmagovalec dirke za veliko nagrado Monaca Olivier Panis. Čeprav v formuli 1 aktivno ne dirka že celih 16 let, bo namreč tudi on eden izmed udeležencev dirke za 24 ur Le Mansa – s tem pa bo nemara o tem, da so virtualne dirkaške simulacije resnično vredne pozornosti, prepričal tudi marsikaterega starejšega ljubitelja formule 1 ali katere druge serije, ki je imel do zdaj do takšnega dirkanja odpor.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri