Električni tovornjaki so ob nakupu še vedno občutno dražji od dizelskih, a končni račun je lahko povsem drugačen. Na nekaterih evropskih trgih se višja naložba povrne že v dveh letih, petletni prihranek pa lahko doseže celo 100.000 evrov.
Na prvi pogled je računica precej jasna. Dizelski tovornjak stane okoli 120.000 evrov, primerljiv električni pa približno 265.000 evrov. Razlika je torej kar 145.000 evrov. Toda pri tovornjaku, ki vsako leto prevozi več kot 100.000 kilometrov, nakupna cena pove le del zgodbe. Nova analiza kaže, da se lahko razmerje v nekaterih evropskih državah presenetljivo hitro obrne.
Po izračunih organizacije Transport & Environment (T&E) je lahko električni tovornjak na Nizozemskem v petih letih uporabe okoli 100.000 evrov cenejši od dizelskega, čeprav je ob nakupu občutno dražji. Nemčija in Danska ne zaostajata veliko.
Kupiš precej dražji tovornjak, čez pet let pa imaš 100 tisočakov več
Analiza zajema devet večjih evropskih trgov in upošteva precej bolj realno sliko stroškov, kot jo daje pogled na cenik v prodajnem salonu. Poleg nakupa so v račun vključeni energija oziroma gorivo, cestnine, subvencije in druge spodbude.
Najizrazitejši primer je Nizozemska. Električni tovornjak evropskega proizvajalca, kupljen letos, naj bi v petih letih ustvaril približno 100.000 evrov prihranka v primerjavi z dizelskim. Začetna razlika v ceni naj bi se izničila že po približno dveh letih.
V Nemčiji T&E izračunava približno 85.000 evrov prihranka v petih letih, tudi tam naj bi se višja začetna naložba povrnila v približno dveh letih. Na Danskem je prednost ocenjena na okoli 70.000 evrov, povračilna doba pa na približno tri leta.
Tudi Švedska je že na strani električnega pogona, čeprav je razlika manjša. Petletni prihranek naj bi znašal okoli 42.000 evrov.
Francoski račun ima pomemben drobni tisk
Številke pa hitro pokažejo, da električni tovornjaki niso čez noč postali poceni. Veliko je odvisno od države, v kateri jih prevoznik uporablja.
Dober primer je Francija. Tam lahko subvencija za nakup električnega tovornjaka doseže kar 107.000 evrov, zato model na koncu pokaže približno 50.000 evrov prihranka v petih letih.
Še pomembnejše so lahko cestnine. Nemčija brezemisijske tovornjake trenutno oprošča plačevanja cestnine do junija 2031, medtem ko so pri dizelskih tovornjakih v cestnino vključeni tudi stroški, povezani z izpusti CO2.
Na Nizozemskem se sešteje več ugodnosti, od cestnin do podpore pri nakupu in polnjenju. Prav kombinacija teh ukrepov pojasni, zakaj se lahko začetna razlika med električnim in dizelskim tovornjakom tam tako hitro stopi.
Nekaj sto kilometrov stran je zgodba povsem drugačna
Če se prevoznik preseli na drug konec Evrope, se lahko ista računica obrne na glavo.
Na Poljskem je električni tovornjak po petih letih po izračunu T&E še vedno približno 16.000 evrov dražji od dizelskega. V Španiji razlika naraste na 47.000 evrov, v Italiji pa na kar 94.000 evrov v korist dizla.
Belgija je skoraj na sredini. Evropski električni tovornjak je tam v petletnem obdobju približno 6.000 evrov dražji od dizelskega. Če bi prevoznik namesto njega izbral cenejši električni tovornjak kitajskega proizvajalca, pa bi se po izračunu začetna naložba povrnila že v treh letih.
T&E ocenjuje, da države, v katerih električni tovornjak že lahko prinese finančno prednost, skupaj predstavljajo približno 46 odstotkov prodaje novih težkih tovornjakov v Evropski uniji.
Zakaj lahko 265.000 evrov vreden tovornjak premaga tistega za 120.000?
Ključ se skriva predvsem v kilometrini. Model predvideva 116.000 prevoženih kilometrov na leto, kar v petih letih pomeni 580.000 kilometrov.
Pri tolikšni uporabi postane vsak cent razlike v strošku kilometra pomemben. T&E za evropski dizelski tovornjak predvideva nakupno ceno 120.000 evrov, za evropskega električnega 265.000 evrov, za električni tovornjak kitajskega proizvajalca pa 210.000 evrov.
Pri električnem tovornjaku analiza predvideva predvsem nočno polnjenje v bazi prevoznika. Dve vozili si delita 150-kilovatno polnilnico, cena električne energije pa se glede na državo giblje od približno 0,10 do 0,23 evra na kilovatno uro.
To je pomembna podrobnost. Prevoznik, ki lahko poceni polni v lastni bazi, ima povsem drugačno računico od tistega, ki je močno odvisen od javnih hitrih polnilnic. Enako velja za letno kilometrino in cestnine.
Če dizel podražimo za petino, postanejo številke še bolj zanimive
T&E je preveril tudi, kaj se zgodi ob občutnejši podražitvi dizelskega goriva. V scenariju, ki za leti 2026 in 2027 predvideva 20 odstotkov višjo ceno dizla, se prednost električnih tovornjakov na nekaterih trgih še poveča.
Na Nizozemskem bi petletna razlika tako zrasla s približno 100.000 na 123.000 evrov, v Nemčiji pa s 85.000 na približno 106.000 evrov.
Organizacija ocenjuje, da bi lahko ob nadaljevanju evropskih ukrepov električni tovornjaki do leta 2030 dosegli nižje skupne stroške lastništva od dizelskih v vseh devetih analiziranih državah. Pri tem sicer predvideva tudi postopno zmanjševanje nekaterih današnjih subvencij.
Bolj kot napoved popolne zmage električnih tovornjakov je zato raziskava prikaz tega, kako malo pri gospodarskem vozilu pove sama nakupna cena. Tovornjak, ki je ob nakupu več kot dvakrat dražji, je lahko po nekaj letih uporabe cenejši. A že prehod čez nekaj državnih meja lahko isto računico povsem spremeni.
