Evropski cestni transport se počasi elektrificira, vendar je med prodajnimi statistikami novih tovornjakov in dejanskim stanjem na cestah ogromen razkorak. Električni tovornjaki pridobivajo kupce, toda evropski vozni park je tako velik in star, da bo njegovo preoblikovanje trajalo desetletja.
V Evropski uniji je trenutno v uporabi približno 6,2 milijona tovornjakov, povprečen primerek pa je star okoli 14 let. Prav starost voznega parka precej dobro pojasni, zakaj se spremembe dogajajo počasneje, kot bi lahko sklepali iz prodaje novih vozil.
Ta namreč kaže precej živahnejšo sliko. V prvi polovici leta 2026 je bilo v EU registriranih 171.933 novih tovornjakov, skoraj desetino več kot v enakem obdobju lani. Še precej hitreje je raslo povpraševanje po baterijsko-električnih modelih, saj je njihovo število poskočilo za 47,7 odstotka. Električni pogon je tako dosegel 4,8-odstotni delež med novimi tovornjaki.
A potem pridemo do številke, ki zgodbo hitro postavi v perspektivo. Po zadnjih podatkih za celoten vozni park so električni tovornjaki leta 2024 predstavljali vsega 0,3 odstotka tovornjakov na evropskih cestah. Dizel medtem ostaja praktično samoumevna izbira tudi pri novih vozilih: v prvi polovici letošnjega leta je poganjal 92,1 odstotka vseh na novo registriranih tovornjakov.
Elektrifikacija tudi ne napreduje enakomerno po vsej Evropi. Skoraj tri četrtine vseh novih električnih tovornjakov je bilo registriranih v Nemčiji, Franciji in na Nizozemskem. Nemški trg je na tem področju v enem letu zrasel za skoraj 89 odstotkov.
Brez pravih polnilnic ne bo šlo
Pri tovornjakih pa težava ni samo cena vozila ali njegov doseg. Voznik osebnega avtomobila lahko v sili uporabi skoraj katero koli dovolj hitro javno polnilnico, več deset ton težka kompozicija s priklopnikom pa potrebuje bistveno drugačno infrastrukturo.
Aprila letos je bilo v 21 evropskih državah evidentiranih 373 lokacij, na katerih je bilo mogoče polniti težka gospodarska vozila. Skupaj je bilo na voljo 2.405 polnilnih mest, vendar je bilo samo 95 lokacij namenjenih izključno tovornjakom.
Za prevoznika je ob sami moči polnilnice pomembno še marsikaj: ali lahko do nje sploh zapelje z vlačilcem in polpriklopnikom, ali stoji ob uporabni transportni poti in ali je polnjenje mogoče vključiti v zakonsko določene počitke voznika. Veliko tovornjakov se bo polnilo v matičnih bazah, kar odpira naslednjo težavo – dovolj zmogljiv priključek na električno omrežje.
Tehnika medtem napreduje. Na trgu oziroma tik pred prihodom so že električni tovornjaki, za katere proizvajalci navajajo od 550 do 700 kilometrov dosega. Električni pogon zato ni več omejen samo na mestno dostavo in krajše regionalne vožnje, čeprav je pri mednarodnem transportu še vedno precej zahtevnejši za uporabo od dizla.
Del prevoznikov zato vmesno rešitev išče v gorivih, kot so HVO, bioLNG in bioCNG. Z njimi lahko zmanjšajo izpuste, ne da bi morali čez noč zamenjati vozila in način dela. To je še posebej relevantno v srednji in vzhodni Evropi, kjer sta infrastruktura in finančna računica elektrifikacije praviloma manj ugodni kot na največjih zahodnoevropskih trgih.
Električni tovornjaki torej niso več eksotika, vendar tudi dizelski še zdaleč niso pred izumrtjem. Razlika med 4,8 odstotka pri novih registracijah in vsega 0,3 odstotka v obstoječem voznem parku pove skoraj vse. Če k temu dodamo 6,2 milijona tovornjakov in njihovo 14-letno povprečno starost, je jasno, da bo dizelski motor še dolgo vsakdanji zvok evropskih avtocest.
