Evropskim prevoznikom voznikov primanjkuje že tako močno, da jih vse pogosteje iščejo zunaj meja Evropske unije.
Na papirju se rešitev zdi precej preprosta: kader poiščejo v državah, kjer je poklicnih voznikov dovolj, in jim ponudijo delo v Evropi. V praksi pa lahko traja več mesecev in stane več deset tisoč evrov, preden novi voznik sploh prvič sede za volan službenega tovornjaka.
Kako zapleten je takšen postopek, kaže nova študija v okviru evropskega projekta Skilled Driver Mobility for the European Union. Raziskovalci so pogledali celotno pot voznika iz tretje države – od urejanja dokumentov do trenutka, ko lahko zakonito začne opravljati komercialne prevoze.
In številke so precej zgovorne.
V Španiji račun preseže 22 tisočakov
Najdražja med analiziranimi državami je Španija, kjer so skupne stroške prihoda in priprave enega voznika ocenili na 22.136,80 evra. V Italiji gre za približno 19.065 evrov, na Portugalskem za 12.865 evrov, v Grčiji za 9.930 in v Romuniji za 8.720 evrov.
Nemčija je z ocenjenimi 7.935 evri precej nižje, podobno Belgija s 6.980 in Poljska s 6.705 evri.
Pri tem ne gre le za vizum, nekaj obrazcev in letalsko vozovnico. Končni račun sestavljajo različni postopki, od pridobivanja dovoljenj in dodatnega usposabljanja do nastanitve ter urejanja pogojev, ki jih mora voznik izpolniti pred začetkom dela.
Del stroškov običajno prevzame prevoznik, vendar ne vedno vseh. Če mora del računa poravnati kandidat sam, lahko že začetni finančni vložek postane razlog, da se za prihod v Evropo sploh ne odloči.
Denar pa sploh ni edina težava
Prevoznik, ki danes najde primernega voznika zunaj EU, nanj praviloma ne more računati čez nekaj tednov. Samo pridobivanje delovnega dovoljenja je v 11 analiziranih državah v povprečju trajalo več kot 90 dni. Urejanje prebivanja lahko čakanje še podaljša.
Pri poklicnih voznikih se nato začne drugi del birokratskega maratona.
Vozniško dovoljenje, pridobljeno zunaj Evropske unije, namreč ni povsod obravnavano enako, še večji zaplet pa je poklicna usposobljenost. Evropska pravila trenutno ne omogočajo preprostega priznanja usposabljanja poklicnega voznika, opravljenega v tretji državi.
To pomeni, da izkušen voznik tovornjaka iz Maroka, Egipta ali Pakistana samo zaradi svojih delovnih izkušenj še ne more takoj začeti voziti v EU. Izpolniti mora evropske zahteve za poklicne voznike, v določenih državah pa mora pred tem urediti tudi svoje vozniško dovoljenje.
Postopek se dodatno zaplete, ker države članice nimajo povsem enakih pravil.
Ena država se je izkazala za posebej zanimivo
Med analiziranimi evropskimi trgi je raziskovalce pritegnila Italija. Tam je mogoče tuje vozniško dovoljenje uporabljati do enega leta, čeprav je poznejša zamenjava odvisna od tega, ali ima Italija z državo izvora sklenjen ustrezen dvostranski sporazum.
Na drugi strani so raziskovalci iskali države, kjer bi bilo mogoče najti dovolj ustrezno usposobljenih kandidatov. Pod drobnogled so vzeli Maroko, Tunizijo, Egipt, Pakistan in Bangladeš.
Največ potenciala so prepoznali v Maroku. Država že ima razvit sistem izobraževanja voznikov, povezave z evropskimi državami in nekatere standarde, ki so dovolj blizu evropskim, da bi bilo mogoče postopek zaposlovanja poenostaviti.
Kombinacija Maroka in Italije se je zato pokazala kot ena najbolj realnih možnosti.
Prvi vozniki že gredo skozi postopek
Ne gre več zgolj za teorijo. Projekt je že prešel v naslednjo fazo, v kateri v praksi preverjajo dva zaposlitvena koridorja.
Prvi povezuje Maroko z Italijo, drugi pa Egipt z Romunijo. Kandidati pred prihodom oziroma začetkom dela opravljajo tehnično in jezikovno usposabljanje, hkrati pa dobijo pomoč pri urejanju dokumentov, zakonitem prihodu in zaposlitvi.
Takšen model bi lahko postal eden od načinov, s katerimi bi evropski cestni transport blažil pomanjkanje voznikov. Toda raziskava hkrati pokaže, zakaj težave ni mogoče rešiti preprosto z zaposlovanjem zunaj Evrope. Tudi ko prevoznik najde človeka, ki želi priti in ima potrebne izkušnje, ga od prve vožnje lahko ločijo meseci birokracije in račun v višini več kot 20.000 evrov.
